zdravniki strah, infekcija???, laser sh??

Hej, imam mogoče problem, pa ne vem točno, kako ga sploh opisati. Imam ogromne težave s tem, da staršem povem, če sem poškodovana, bolna ali če moram k zdravniku, zobozdravniku ali kamorkoli. Ne vem zakaj, ampak enostavno ne zmorem. Če je prehlad al pa kej tak minimalnega in oni sami opazijo, je še nekako v redu, za karkoli drugega pa ne. Ko sem si na primer zlomila kost, sem jim povedala, ampak je bilo res neprijetni. Šli smo na urgenco. Jaz sem hotela iti sama noter, ampak je mami vztrajala, da gre z mano. Rekla je, da bo samo pri triaži, ampak potem je šla tudi k zdravniku, čeprav sem ji jasno rekla, naj ne gre. Dobesedno je držala vrata in šla noter proti moji volji. Ves čas je govorila z zdravnikom in medicinsko sestro, čeprav sploh ni bila zraven, ko se je poškodba zgodila. To mi je bilo res neprijetno. Zato sem dolgo mislila, da me je zelo strah zdravnikov, ampak zdaj razmišljam, da me je v resnici bolj strah samo kadar so starši zraven. Zadnjič sem šla na urgenco brez staršev, šla sem s fantom, in je bilo res veliko bolje. Tudi ko so mi jemali kri (običajno vedno omedlim) tokrat nisem. In to je bilo ravno takrat, ko sem šla na urgenco brez staršev, zato se mi zdi, da to mogoče ni naključje. Fora mi je tudi to, da po 15. letu lahko greš k zdravniku sam, ampak imam občutek, da starši vseeno vse izvejo. Na primer, ko je prišla pošta iz bolnišnice na moje ime, so jo oni odprli. Enkrat sem rekla “kaj pa to, to je moje pismo”, pa so rekli, češ kaj zdaj, a tega ne smemo odpirat? Hoteli so, da jim pismo dam nazaj, čeprav je bilo to moje. To me je res razjezilo. Zdaj imam spet neke težave, pa jim ne želim povedati. Rada bi celo zamenjala osebnega zdravnika, ampak ne vem, kako to sploh narediti, ne da bi starši vedeli, in to me ful obremenjuje. Imam pa še eno skrb glede okužb. Recimo, da sem si popraskala roko, približno 5 × 5 cm. In potem sem to mesto praskala znova in znova, tudi ko se je že zacelilo, sem ga spet odprla. Zdaj peče, je malo vroče, rdeče (kar je logično, ker je spraskano) ampak rdečina je tudi okoli in imam občutek, kot da “utripa”, kot da ima srčni utrip. Ne vem, a je to lahko kaj narobe ali pretiravam? Saj ni tako velika rana, ampak me vseeno skrbi. Zanima me tudi, kaj se zgodi, če zdravniki opazijo sledi samopoškodovanja. A avtomatsko povedo staršem? A morajo? Kaj sploh naredijo v takem primeru? Tega me je res strah. Poleg tega grem kmalu na lasersko odstranjevanje dlak. Pred tem te pregleda specialist, ki pogleda kožo, znamenja in pove, kaj se mora pokriti. Kaj pa, če opazijo brazgotine? A jih to sploh zanima? A kaj vprašajo? A lahko to komu povedo? Res ne vem, kaj pričakovati, in me zelo skrbi. Vse to me ful obremenjuje in imam občutek, da ne morem normalno skrbeti za svoje zdravje, ker se bolj bojim reakcije staršev kot samega problema.

Najlepša hvala za vaš odgovor in nasvete. Glede roke bom ravnala tako, kot ste opisali, in bom spremljala, ali se stanje izboljša.

Kar se tiče staršev – razumem, da jih skrbi zame, vendar mi njihova prisotnost pri zdravstvenih obravnavah povzroča veliko stisko. Zelo težko mi je biti v središču pozornosti, še posebej pred njimi, zato mi je bistveno lažje, ko lahko stvari urejam sama. Zelo mi pomeni vaše pojasnilo glede zaupnosti po 15. letu.

O zamenjavi osebnega zdravnika razmišljam, vendar živim v manjšem kraju, kjer se ljudje med seboj poznajo, zato me skrbi, da bi starši za to vseeno izvedeli. Ker bom letos dopolnila 18 let, me zanima, ali bi bilo morda smiselno počakati do takrat. Prav tako me zanima, ali se je pri 17 letih že priporočljivo vpisati h ginekologu ali je bolje počakati do polnoletnosti. 

Trenutno obiskujem psihologinjo, vendar sem zelo nezaupljiva in težko zaupam ljudem. Ne bi ji zaupala, da ne bi povedala staršem. Nočem zveneti nesramno ampak mislim da morda zato ker je gospa starejša bi še težje povedala ampak tudi če bi bila mlajša bi bilo težko nekako bi raje prvo navezala nekakšen kot “prijateljski” stil ampak še to ne vem če bi lahko zaupala. Morda bi ji lahko zaupala po več obiskih, a trenutno edina oseba, ki res ve kaj o mojih težavah, je moja najboljša prijateljica, ker sem enkrat imela panični napad pred njo.

Hvala za razumevanje in za to, da ste moj odgovor vzeli resno.