Zaupanje v odnosu

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Hvala za zaupanje, da si se po nasvet obrnila na našo spletno svetovalnico. Napisala si, da si imela v preteklosti težave in da se sprašuješ, kako bi se lahko odprla in zaupala bodočemu fantu. Zaupanje v odnosu je temelj, zato se mi zdi zelo zrelo od tebe, da to veš. Na tvoja vprašanja ti bom odgovorila ne samo kot psihologinja, ampak tudi kot poročena žena in mama. Upam, da ti bo v pomoč.

V resnem odnosu s fantom in kasneje z možem oz. partnerjem je zelo pomemben temelj zaupanje – da si lahko vse povesta, da se počutita sprejeto in varno, sta drug drugemu opora na poti skozi življenje. Kot imaš verjetno že izkušnje iz drugih odnosov, veš, da nekaj časa traja, da se zaupanje vzpostavi ter da se zaupanje tudi gradi ves čas odnosa.

Tu se pojavi vprašanje, kako lahko veš, da je nek fant vreden zaupanja. Če fanta čisto na novo spoznaš, tega ne moreš vedeti, zato je potrebno več časa in spoznavanja. Če pa fanta že poznaš, mogoče sta sošolca, znanca iz kakšnih dejavnosti, potem imaš že nekaj izkušenj z njim in lažje presodiš, kakšen je (npr. ali je spoštljiv, prijazen, se drži dogovorov ipd.). Če imata kakšne skupne znance ali prijatelje, jih lahko tudi povprašaš o izkušnjah z njim. Vsekakor pa se mi zdi pomembno, da v prvih stikih s fantom poslušaš svoje občutke. Če začutiš, da »nekaj ni v redu« oz. da »nekaj ne štima«, potem zaupaj svojim občutkom in se ne trudi vzpostaviti resnejšega odnosa z njim.

Vprašala si, kdaj začneš z nekom »dejtat« in ali je 10 »dejtov« premalo ali ne. Menim, da je odgovorov na to vprašanje odvisen od tvojega pogleda na zmenke in skupno hojo. S fantom lahko hodiš na zmenke samo za zabavo. Lahko pa gledaš na zmenke in skupno hojo kot na priložnost, da drug drugega spoznata namenom, da ugotovita, ali imata skupna zanimanja, vrednote in življenjske cilje. Zdi se mi pošteno tako do tebe kot do fanta, da greš na zmenek samo s fantom, ki ti je všeč, te zanima oz. se sprašuješ, če bi ti mogoče bil všeč. Po nekaj zmenkih, lahko pa tudi že kar na prvem, se mi zdi odgovorno, da fantu predstaviš svoj pogled na zmenke in skupno hojo – da si želiš imeti fanta, ki bi mu lahko zaupala veliko stvari, tudi svoje pretekle težke izkušnje in težave. Mogoče se zdi tak pristop tvegan, ampak se mi zdi bolje, da takoj veš, ali je fant resen ali ne. Če je, je to priložnost, da mogoče dobiš resnega fanta, če pa ni, pa ni nobene škode. Kljub temu pa se mi zdi modro, da veš, da mogoče lahko na začetku zgleda, kot da je fant pravi zate, pa se kljub resnosti pri obeh čez nekaj časa izkaže, da nimata skupne prihodnosti. In s tem ni nič narobe, saj si kljub vsemu v taki zvezi dobila nekaj izkušenj in si tudi bolj spoznala sebe in svoja pričakovanja glede odnosa s fantom.

Napisala si, da si imela v preteklosti težave in da je sedaj bolje. Lepo je slišati, da si bolje. Če pa boš pri sebi ponovno opazila znake težav, se le obrni po pomoč. Potem pa je tu še vprašanje, kako to zaupati fantu. Menim, da je pomembno, da že zelo na začetku odnosa fantu poveš vsaj okvirno, kakšne težave oz. preizkušnje si imela ter tudi, da te skrbi, kako bi jih lahko delila z njim. Če bo njegov odziv prijazen, spoštljiv, skrben, bo to verjetno znak, da mu lahko zaupaš.

Po drugi strani pa se mi zdi koristno tudi, da si ti sama pridobiš nekaj znanja o tem, kako delujejo partnerski odnosi. Ko rastemo in se razvijamo v družini, se kot otroci navežemo na svoje najbližje skrbnike, običajno starše, in v odnosu s starši se naučimo ljubezni, sprejemanja, zaupanja ipd. In nekateri otroci rastejo v varni navezanosti, v ljubečih družinah, drugi otroci pa ne. Ampak ne glede na to – odnos s starši za otroka predstavlja model bodočih odnosov in tudi, če odnos s starši ni bil za otroka najboljši, zanj je zanj še vedno domač. Ko odrastemo, se v odnosih pogosto vedemo tako, kot smo bili navajeni v odnosu s starši – kar pomeni, da ponavljamo tudi stiske in rane, ki smo jih doživeli, vendar z namenom, da bi jih razrešili na odrasel način. To seveda poteka na nezaveden način, vendar to pomeni, da pogosto stiske, ki si jih doživel kot otrok v odnosu s svojimi starši na podoben način ponovno doživiš v odnosu z zakoncem oz. partnerjem. Vendar kot otrok ne moreš spreminjati svojih staršev, kot odrasel pa lahko z zavestnim delom (in včasih tudi terapijo) stiske v zakonskem oz. partnerskem odnosu razrešiš in predelaš in tako zgradiš še bolj trden, ljubeč in zaupljiv odnos. Če meniš, da je kakšna tvoja stiska ali težava iz otroštva še vedno tako velika, da bi lahko vplivala na tvoj odnos z bodočim fantom, se lahko tudi odločiš, da greš sama na terapijo oz. svetovanje. V tem primeru ti predlagam, da se obrneš na društvo Posvet, ki izvaja tudi brezplačna psihološka svetovanja za mladostnike (https://posvet.org/kontakt/).

Upam, da sem razumljivo razložila. Če ta tema zanima, ti predlagam, da si v knjižnici izposodiš kakšno knjigo o partnerskih odnosih (predlagam knjigo Najina ljubezen, ki jo je napisal Harville Hendrix - knjiga).

Sprašuješ se tudi, kako veš, da bi bila rada z nekom skupaj. Res pogosto slišimo, da »ko veš, veš«. Včasih je res tako, včasih pa ni. Ne vem, če je kakšna raziskava na to temo, ampak kljub temu menim, da v vseh odnosih prav, da poslušamo svoje občutke. Včasih tudi misliš, da veš, pa se potem izkaže, da temu ni bilo tako. Ali pa misliš, da nekdo ni pravi, pa te potem pozitivno preseneti. Pri iskanju fanta se mi zdi pomembno, da dobro poznaš sebe, imaš jasna pričakovanja do sebe in bodočega fanta (da veš, kaj si želiš, kakšne so tvoji življenjski cilji in vrednote). Hkrati pa, da ne živiš samo, da čakaš na nekega fanta, ampak da se posvetiš šoli, hobijem, prijateljem in na poti spoznavaš različne fante in zaupaš, da boš nekega dne spoznala pravega.

Želim ti vse dobro!

mag. Katja Nastran, univ. dipl. psihologinja