Zasebnost

Odgovor svetovalke:

Spoštovana,

hvala za tvoje sporočilo. Razumem tvojo stisko in željo po zasebnosti. Žal mi je, da se s starši o tem ne moreš odkrito pogovoriti, ne da bi se pogovor končal s prepirom oz. z »dretjem«, kot navajaš sama. To, da ti brskajo po omari in po tvojih osebnih stvareh, je velik poseg v tvojo zasebnost, ki si jo absolutno zaslužiš. Zasebnost je temeljna človekova pravica, še posebej, ko odraščaš in raziskuješ svojo identiteto, zato je tvoja želja po zasebnosti povsem normalna in zdrava. Praviš, da imaš svoj dnevnik, kamor zapisuješ svoje misli in pesmi, kar je krasen način izražanja, ki ga moraš imeti možnost početi v miru in zasebnosti. Tvoja soba, tvoje omare in tvoj dnevnik so tvoje osebno zatočišče, kjer lahko razmišljaš, ustvarjaš in se izražaš brez strahu, da bi te kdo sodil.

Čeprav tvoji starši te želje morda ne razumejo, obstaja še nekaj stvari, ki jih lahko poskusiš, da bi se situacija izboljšala. Sprva pokaži, da si odgovorna. Starši pogosto posegajo v zasebnost, ker mislijo, da te morajo nadzorovati. Poskusi jim dokazati, da si odgovorna, skrbna in da jim ni treba skrbeti. Pomagaj pri hišnih opravilih, drži se dogovorov, ki jih sklenete in ne pozabljaj na šolske obveznosti. To mogoče ne bo rešilo težave takoj, vendar bo postopoma zgradilo zaupanje.

Morda se lahko pogovoriš z nekom, ki ga starši spoštujejo in mu zaupajo (teta, stric, babica, družinski prijatelj…). Pojasni mu situacijo in ga prosi, da te podpre pri pogovoru s starši o pomanjkanju tvoje zasebnosti. Lahko se poskusiš pogovoriti tudi v šolski svetovalni službi ali pri kakšnem drugem strokovnjaku. Pogovor z nekom, ki je nepristranski, ti lahko pomaga najti nove načine za reševanje tega izziva. Glede na to, da starši še ne (z)morejo spoštovati tvoje zasebnosti, lahko svoje osebne stvari poskusiš zaščititi, kolikor je mogoče. Dnevnik ali druge osebne stvari lahko shraniš na varno, kjer jih ne bodo našli in si omisliš npr. škatlo s ključavnico.

Ne pozabi, da so tvoje želje upravičene in tvoja zasebnost je tvoja. Ne obupaj in širše razmisli o možnostih, kako staršem pojasniti, da bodo lažje razumeli tvojo željo.

Želim ti obilo poguma in vse dobro iz srca,

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, žal mi je, da se situacija ni izboljšala in da se pogovor konča s prepiranjem, namesto z razumevanjem. Tvoja nova informacija, da ti je oče odgovoril, da je to »njegova hiša« in pri tem ignoriral tvoj prispevek k opremi sobe, kaže, da ne gre zgolj za vprašanje zaupanja, ampak za vprašanje meja in moči znotraj družine. Ključno je, da se zavedaš, da težava najbrž ni v tebi in tvoji želji po zasebnosti, ampak v njihovi nezmožnosti sprejemanja tvojega odraščanja in postavljanja meja. Gre za to, da se tvoji starši verjetno težko sprijaznijo s tem, da odhajaš iz vloge »malega otroka«. Ko boš imela priložnost za mirnejši pogovor, se lahko na očitek o »njegovi hiši« odzoveš s temi besedami: »Spoštujem, da je to vaša hiša in z veseljem pomagam pri vzdrževanju. Ampak moja soba je moj osebni prostor in tam potrebujem pravico do zasebnosti, da se lahko umirim in počutim varno. To mi je pomembno za moje dobro počutje.« Izrazi svojo potrebo (po zasebnosti), namesto da se prepiraš o pravici (kdo je kupil pohištvo/hišo). Predlagam ti, da na vrata nalepiš napis »Prosim, potrkaj, preden vstopiš«. Lahko ga oblikuješ sama in na ta način poskusiš vzpostaviti svoj varen prostor.

Dobro bi bilo, da lahko komu zaupaš, kadar ti bo težko. Tvoja želja po zasebnosti je tvoj glas, ki pravi: »Odraščam«. Ni narobe, je nujno in popolnoma normalno, zdravo in potrebno v tvoji starosti. Drži se tega prepričanja in poišči podporo, ki ti bo pomagala zaščititi svoj prostor.

Držim pesti, da se situacija izboljša in oglasi se še kaj,

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij