Zapravljena priložnost

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

ko berem tvoje sporočilo, si lahko dobro predstavljam, kako se počutiš. Verjetno se odpre celo polje prevpraševanja, če si storil prav, mogoče čutiš krivdo, da se nisi bolj »potrudil«, da si »zapravil eno leto«, obžalovanje, tesnobo, kaj pa sedaj. Rada bi te podprla, da si naredil pravo stvar, ko si dal svoje duševno zdravje na prvo mesto. Tudi to terja svoj pogum in nikakor ni enostavno! Osebno mislim, da je veliko bolje »izgubiti« eno leto v šoli, kot pa, da se stvari še dodatno zakomplicirajo. Vprašanje, koliko časa bi te stalo, če bi šel z glavo skozi zid in po vsej sili poskusil urediti vse ocene. Mogoče bi bilo preveč stresno in bi se ti zdravstveno stanje poslabšalo? Zamuditi 3 mesece ni kar tako, sploh, če imaš še dolgove iz 1. konference in če si se že pred hospitalizacijo spopadal s težavami – kar je zelo verjetno.

Zanima me, ali se je kaj zgodilo, da se sprašuješ, če si se pravilno odločil? Kaj pa so ti predlagali v šoli? OIN bi ti lahko omogočil nekatere prilagoditve, ne bi pa zares zmanjšal količino snovi, ki jo moraš še usvojiti. Standardi znanja ostajajo enaki. Mislim, da je čisto prav, da si vzameš čas, da se privadiš nazaj na vsakdan, se postopoma soočiš s stresom in si ne naložiš več, kot zmoreš. Ni šola vse in nikamor ti ne bo ušla :)

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, 

zdi se mi, da se zelo obremenjuješ s tem, kaj bi morda lahko naredil drugače - pa nad tem zdaj nimaš več nobenega vpliva. Ne glede na to, kako dolgo boš premleval, so se te stvari že odvile in tvoja situacija je takšna, kot je, premlevanje pa ti samo jemlje energijo, ki jo verjetno potrebuješ za naprej. Kaj pa bi bilo zate drugače, glede tega, kako se počutiš glede samega sebe, če bi ti uspelo gimnazijo končati v enem letu?

Na tem mestu bi ti rada osvetlila, da situacija še zdaleč ni tako slaba, kot se obremenjuješ. To, da bi v enem letu opravil izpite za dva letnika, in to po hospitalizaciji, je res ogromen zalogaj. Tako od zunaj bi rekla, da si si naložil preveliko breme. Nič hudega, da si poskusil, vendar tudi nič groznega, če ti ni uspelo. To se sliši kot zelo težka naloga. Mislim, da si moraš poskusiti odpustiti in videti širšo sliko tega zate "neuspeha". Kot si sam rekel, si v tem času opravil tudi predmaturitetne izpite, kar vsekakor izkazuje to, da se trudiš, si odgovoren do svojega dela, želiš opraviti šolo. Prepričana sem, da ti bo s takšnim načinom uspelo narediti gimnazijski program. Povabila bi te v razmislek, kaj bi rekel prijatelju, ki bi se znašel v isti situaciji, kot si ti? 

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije