zanima me

Odgovor svetovalca:

Zdravo,

najprej hvala za tvoje vprašanje.

Spolna disforija je občutek nelagodja, ki ga oseba doživlja kadar se njen doživljani spol ne ujema s spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu. Gre predvsem za doživljano neskladje in ne za problematičnost identitete same. Osebe ob disforiji pogosto doživljajo še družbeni pritisk, nerazumevanje in omejitve, ki jih ovirajo pri izražanju svojega spola. Spolna disforija se torej nanaša na to, kako se počutim, ko se doživljanje mojega spola ne ujema s spolom, ki mi je bil pripisan ob rojstvu.

Disforija ni bolezen, zato je kot take ne zdravimo. Pomembno pa je zmanjševanje stiske osebe in podpora pri tem, da oseba zaživi v skladu s svojim doživljanim spolom. Na ta način se disforija manjša ali pa je vsaj manj intenzivna. Osebe, ki doživljajo disforijo se pogosto odločijo za različne spremembe pri izražanju svoje spolne identitete npr. za tranzicijo (socialno ali medicinsko https://transakcija.si/prirocnik-o-tranziciji/) ob tem pa si poiščejo psihosocialno podporo in si zagotovijo podporno okolje, ki zmanjšujejo stres in izboljšuje dobro počutje.

Doživljanje svojega spola je torej kompleksen bio-psiho-socialen proces in ni vezan le na naš biološki spol in naše spolne znake, zato o disforiji kot taki sploh govorimo. Če te zanima še kaj glede transspolnosti in/ali disforije si lahko prebereš tule: https://transakcija.si/o-transspolnosti/.

Če imaš še kakšno vprašanje zame pa seveda lahko nadaljujeva pogovor.

Lep pozdrav,

Eva Mulej Vrabič, mag. zak. in druž. štud.

svetovalnica Legebitra

Odgovor svetovalca:

Živjo,

dilema, ki jo izpostavljaš je zelo pogosta, zato kar brez skrbi. 

Pri spolni disforiji gre za izraz, ki opisuje dlje časa trajajoč in ponavljajoč občutek stiske v povezavi z deli telesa, ki so zelo ospoljeni (genitalije, prsi ipd.). Ob tem se pojavljajo močni občutki olajšanja, ko se pomisli na telesne spremembe teh delov. Obenem je to vedno povezano tudi z nelagodjem ob tem, kako osebo zaznava okolica, torej kakšen spol ji pripisuje. Splošno nezadovoljstvo s telesom ali slabša telesna samopodoba torej nista povezani s spolno disforijo. Tudi morebitne stiske v času pubertete, ko se nam telo spreminja in rabimo nekaj časa, da se navadimo, da naše telo izgleda drugače, nima veze z disforijo. Pri njej je ključen občutek neskladja telesa in prepoznave okolice z dejanskim notranjim doživljanjem sebe. Je pa seveda tudi spolna disforija nekaj kar je specifično za vsako osebo posebej in je težko narediti zelo specifičen univerzalni opis disforije, saj se pri vsaki osebi lahko kaže na malo različne načine.

V vsakem primeru je takole preko spletne klepetalnice težko podati univerzalne odgovore. Če se soočaš z razmisleki v tej smeri, se vedno lahko neposredno obrneš na kakšno izmed organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem, recimo na našo svetovalnico (Društvo Legebitra) ali morda TransAkcijo, ki deluje prav na področju tematike transspolnosti in spolne disforije. 

Pomembno se mi zdi tudi poudariti, da ne glede na to, s čim se soočaš, to še ne pomeni, da moraš hitro sprejeti kakšne koli velike življenjske odločitve. Ključno je, da ljudje najprej razumemo sami sebe in dogajanje znotraj nas, kar lahko pogosto traja kar nekaj časa. Šele potem pa lahko suvereno in skladno s tem lahko mirno iščemo rešitve za naše težave. 

Lep pozdrav,

Eva Margon Baloh, mag. prof. soc. ped.

svetovalnica Legebitra

Odgovor svetovalca:

Živjo ponovno,

tovrstnih stvari od zunaj ni mogoče prepoznavati, ker ne gre za bolezensko stanje ali nekaj kar je v osebi potencialno napačnega.

Včasih je že to, da vidimo, da ne ustrezamo neki družbeni stereotipni vlogi v povezavi s spolom lahko razumljeno kot trans, čeprav je to vse kaj drugega. V družbi je namreč kup stvari razloženih kot "naravno" povezanih s spolom, čeprav se jih pravzaprav naučimo in ponotranjimo šele tekom socializacije, npr. kaj naj bi zanimalo fante in kaj dekleta, katere barve naj bi bile všeč fantom in katere dekletom, kako naj bi se vedli fantje in kako dekleta itd.

Skratka, če pri sebi prepoznavaš, da ne ustrezaš družbenim pričakovanjem v zvezi s spolom, ki ti je bil pripisan ob rojstvu, to še ne pomeni, da si trans in tudi ne napoveduje ničesar v tvoji prihodnosti. Vseeno pa predlagam, da se, če v zvezi z razmislekom o sebi in svojim spolom doživljaš stisko in tesnobo, obrneš na koga v svoji bližnji okolici za pogovor, na primer na kakšno svetovalno delavko v šoli ali morda kakšno drugo osebo, ki ji zaupaš. Včasih se v lastnih mislih tako "zaciklamo", da je težko priti ven brez kakšnega dobrega sogovornika ali sogovornice, s katerim lahko delimo, kaj se nam dogaja. 

Eva Margon Baloh, mag. prof. soc. ped.

svetovalnica Legebitra