Žalovanje

Odgovor svetovalke:

Živjo, Bralka.

V svojem sporočilu si mi zaupala, da ti je zelo hudo ob izgubi babice in da bi se rada spet povezala z mami. Verjamem, da ti je težko.

Želim, da veš, da vsak žaluje na svoj način, po svoji poti in po čisto svoji časovnici. Žalovanje ob izgubi, sploh ob izgubi nekoga, ki nam je v življenju ogromno pomenil, je proces, ki pogosto traja dlje časa. Prav tako pa ta proces ni linearen - to pomeni, da ne gre po ravni črti v eno smer, ampak da vključuje vzpone in padce, ostre ovinke. Lahko se nekaj časa počutimo malo v redu, potem pa nas spet preplavi val žalosti. To je pričakovano in je normalni del soočanja z izgubo.

Praviš, da zavračaš vse, ki bi se s teboj želeli pogovoriti. Vesela sem, da se vsaj z najboljšo prijateljico počutiš dovolj varno, da se lahko z njo pogovarjaš o svoji izgubi. Napisala si sicer, da bi se z mamo želela večkrat odkrito pogovoriti o vajini skupni izgubi in si želiš, da bi se spet povezali, pa ne veš, kako pristopiti do nje… 

Ob izgubi veliko ljudem pomaga, da se spominjajo trenutkov z umrlo osebo. Da se spominjajo dobrih in lepih trenutkov, ki ste jih preživeli skupaj, da tako osebo ohranjamo živo v naših spominih. Predlagam ti, da morda pogovor z mami začneš tako, da jo vprašaš, če bi ti bila pripravljena povedati kakšno zgodbo o njej in babici, kaj sta skupaj doživeli, ali pa kakšno prigodo iz tvojega otroštva, kaj ste/sta z babi počeli skupaj pa si bila ti premajhna, da bi se spomnila. Lahko mami prosiš tudi, da ti kaj pove o babici, da ti o njej in njenem življenju pripoveduje. To izgubo lahko skozi pogovor in skupno spominjanje spremenita v en lep skupni trenutek in se preko tega spet povežeta. Lahko gresta skupaj npr. tudi skozi kak foto-album. Naj bo babi tudi v njeni odsotnosti oseba, ki vaju še naprej navdihuje in med seboj povezuje.

Če te lahko kakorkoli drugače podprem, sem tukaj zate.

Imam te v mislih in ti pošiljam en topel objem.

Sara Holjević, dipl. psihologinja (un)