Žalost. Resnična ali le v moji glavi?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Hvala, da si nam zaupala svojo stisko. Praviš, da se že dve leti, v zadnjem času pa tudi bolj intenzivno, soočaš z občutki žalosti, za kar pa ne najdeš čisto točnega razloga. Praviš, da tvoja žalost vpliva na tvojo koncentracijo v šoli, motivacijo, težko se vstaneš iz postelje, ne uživaš več v dejavnostih, ki so te veselile… Se je morda pred dvema letoma zgodil kakšen težji dogodek? Namreč včasih lahko težki dogodki vplivajo na nas zelo dolgo. Še posebej, če se poskušamo občutkom izogibati in jih potlačevati. Bolj kot negativna čustva potlačujemo, bolj bodo našla neke skrite načine, kako se bodo spet pojavila in vplivala na nas. Včasih pa razlog za žalost niti ni tako jasen in tudi s tem ni nič narobe. Konec koncev se velikokrat niti ni produktivno ukvarjati z izvorom, saj golo poznavanje vzroka ne vodi v razreševanje težave. Praviš, da ti ideja, da bi padla v depresijo predstavlja neko rešitev, saj bi poznala razlog za tvoje počutje. Ampak ali je to res rešitev? Osebno se mi zdi, da bi lahko to vodilo v pasivnost. Češ lahko se počutim tako žalostno, saj sem tako ali tako depresivna. Bolje je strmeti k reševanju težav kot pa postavljanju diagnoz. Seveda te po drugi strani tudi popolnoma razumem, saj ti lahko diagnoza za tvoje težave ponudi neko razumevanje počutja in je lahko odskočna deska za soočanje z razpoloženjem. Bi pa ti svetovala, da postavljanje diagnoz prepustiš strokovnjakom, saj so le oni tisti, ki imajo dovolj znanja, da jo postavijo.

Sprašuješ se, ali so tvoji občutki žalosti resnični ali pa so zgolj v tvoji glavi. Rada bi, da veš, da ne moremo definirati določenih okoliščin, ki bi določale upravičenost nekih čustev. Če se pa v teh okoliščinah ne nahajaš, pa se ne smeš tako počutiti. To ne gre tako. Vsaki osebi se je dovoljeno počutiti na kakršen koli način v kakršni koli situaciji. Kar pa me spet pripelje do tega, da izogibanje in potlačevanje negativnih čustev povzroči, da se bomo le še slabše počutili. Postavljanje pričakovanj in zahtev glede tega, kako se moramo počutiti v nas povzroča le še večjo stisko. Pomembno je, da sprejmeš svoje občutke in čustva kot del sebe. Ne išči razlogov zakaj so se pojavili in ali je sploh upravičeno, da so se pojavili. Nastali so in zdaj so tukaj. Ne kritiziraj se. Nisi slaba oseba zato, ker se počutiš tako kot se. Praviš, da si nasmejana in optimistična oseba ter misliš, da zaradi tega ne bi smela biti žalostna. Tudi nasmejani ljudje so lahko žalostni in s tem ni nič narobe. Ne obsojaj se zaradi občutkov, ki jih doživljaš. Prav tako to, kako nas drugi poznajo le delno določa to, kdo smo. Vsak posameznik ima moč, da določa koliko sebe dovoli pokazati drugim. Zgolj ti pa veš, kdo zares si. Čisto okej in normalno je, da si nasmejana, optimistična oseba, ki je hkrati žalostna in se sooča z nekimi težavami. To lahko soobstaja. 

Super je, da si se pogovorila s prijateljico. Na tak način si si dovolila, da tudi druga oseba spozna eno plat tebe, ki je navzven ne pokažeš velikokrat. Se strinjam, da je velikokrat lažje zaupati osebi, za katero že veš, da ima podobne težave. Je pa pomembno, da veš, da morda za marsikoga niti ne veš, kako se počuti in kakšne težave ima, dokler se z njim pogovoriš. Pa naj bodo to težave podobne tvojim ali pa povsem drugačne. 

Bi morda lahko razmislila tudi o tem, da se pogovoriš še s kakšnim strokovnjakom, na primer s svetovalno delavko ali psihologom? Strokovnjaki bi ti lahko pomagali raziskati svoje počutje in ti pomagali najti načine soočanja z žalostjo. Glede na to, da takšno počutje vztraja že tako dolgo in vpliva na tvojo motivacijo, koncentracijo in na druga področja, mislim, da bi bilo dobro, da razmisliš o iskanju pomoči. V zavihku »Poišči pomoč« na naši spletni strani lahko najdeš različne vire pomoči. 

Upam, da sem ti s svojim odgovorom vsaj malo pomagala.

Vse dobro!

Katarina Maučec, mag. psihologije