Zaljubljena

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

iz tvojega zapisa, razumem, da ti je trenutno težko. Občutki, ki jih opisuješ, so lahko zelo močni, še posebej, ko si v nekoga res zaljubljena, hkrati pa imaš občutek, da ta odnos nima možnosti. Takšna notranja napetost med željo in realnostjo lahko pogosto povzroči žalost, zmedenost in tudi občutek nepravičnosti. Pomembno je, da veš, da so ti občutki popolnoma okej takšni kot so, in da v tem nisi sama.

V obdobju srednje šole se pogosto zgodi, da nas nekdo zelo pritegne, tudi če ga v resnici ne poznamo zelo dobro. V takih primerih si lahko v mislih ustvarimo sliko te osebe, ki je še bolj intenzivna, kot je realnost. To ne pomeni, da tvoji občutki niso resnični pomenijo pa, da del te zaljubljenosti verjetno temelji tudi na domišljiji, pričakovanjih in željah, ki jih nosiš v sebi.

Tvoja žalost je razumljiva, ker si želiš bližine, povezanosti in tega, da bi bila čustva obojestranska. Ko se zdi, da to ni mogoče, se lahko pojavi občutek, da ni fer. V resnici pa odnosi niso vedno stvar pravičnosti, ampak preplet različnih okoliščin, časa in občutkov obeh oseb. 

V redu je, če si dovoliš te občutke čutiti, brez da se obsojaš zaradi njih. Hkrati pa je lahko koristno, da poskušaš svojo pozornost postopoma širiti tudi na druge stvari v svojem življenju, npr. prijatelje, aktivnosti, stvari, ki te veselijo. Ne zato, da bi pozabila nanj, ampak da ne ostaneš ujeta samo v teh mislih.

Če obstaja kakršnakoli možnost, da z njim vzpostaviš preprost, neobvezujoč stik (npr. pozdrav, kratek pogovor), ti to lahko pomaga dobiti bolj realen občutek o njem in situaciji. Včasih se prav skozi tak stik stvari razjasnijo, lahko da v smeri, ki si jo želimo, ali pa drugače.

Če se ti zdi, da te situacija zelo bremeni pa se vedno lahko obrneš na nekoga, ki mu zaupaš in se z njim pogovoriš, npr. prijatelj, starši, šolska svetovalna služba ali npr Tom telefon.

Želim ti vse dobro.

Živa Pirc, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena ponovno :),

me veseli, da si se ponovno javila. 

Tokrat opisuješ, da ti je upadel tek, da te bolj skrbi glede hrane in o tem dosti razmišljaš. To, kar opisuješ je precej pogosto, ko doživljamo močna čustva, stres ali zaljubljenost. Telo in misli so zelo povezani, zato lahko v obdobjih, ko veliko razmišljamo o nečem ali nas nekaj močno obremenjuje, opazimo spremembe pri apetitu, spanju, koncentraciji ali energiji. Dobro je tudi, da opažaš, da med vikendi ješ bolj normalno, kar verjetno pomeni, da telo še vedno zna priti nazaj v ravnovesje, ko je manj napetosti in manj povezav s šolo oziroma situacijo, ki je zate stresna.

Zdi se mi pomembno tudi to, kar si napisala na koncu, in sicer da te je zdaj začelo skrbeti še glede same hrane in količine, ki jo poješ. Včasih se zgodi, da se po začetnem stresu človek začne bolj opazovati in preverjati svoje telo, apetit ali občutke, potem pa ga začne skrbeti že sama skrb. To lahko ustvari nek krog razmišljanja (“kaj če premalo jem”, “kaj če je nekaj narobe”), zaradi katerega postanemo še bolj napeti in posledično še težje sproščeno jemo.

Praviš tudi, da bo najverjetneje minilo - kar je možno, vendar če bi opazila, da bi se težave s hranjenjem, tesnobo ali žalostjo še stopnjevale ali trajale dlje časa, pa je pomembno, da o tem poveš tudi komu v živo, ki mu zaupaš. To je lahko učiteljica, starši, šolska svetovalna delavka. Lahko se obrneš na osebnega zdravnika, društvo Posvet ali Center za duševno zdravje.

Želim ti vse dobro.

Živa Pirc, mag. psihologije