zakaj tako boli?

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svoje občutke. Žal mi je, da se tako počutiš, upam pa, da ob deljenju stiske in pogovarjanju o njej lahko začutiš vsaj malo olajšanja.

Pri nas mladostnike ponavadi napotimo v svetovalnice ali k psihologom, ker pa ti že hodiš na terapijo, ti žal česa drugega ne morem predlagati. Razumem, da nimaš poguma za klicanje, je pa osebni stik s strokovnjakom pogosto najboljša rešitev za duševne stiske in izzive. Zelo sem vesela, da ti to že imaš, tako da lahko s terapevtko najboljše in najbolj poglobljeno predeluješ svoje občutke in bolečino. Žal je tako, da ti noben terapevt ne bo mogel biti na razpolago par dni na teden, tako da ne glede na to, kam te napotim, tega ti žal nihče ne bo mogel zagotoviti.

Eden izmed ciljev terapije je, da je mladostnik (ali odrasel človek) na koncu samostojen in zmore teden preživeti brez pomoči. To ne pomeni, da se ne počuti osamljen in nemočen, to namreč se, ampak da zmore iti sam skozi te občutke. Te strategije pa se nauči pri terapevtu, ki si za svojega klienta tudi želi samostojnosti in uporabe teh strategij. Zato ti predlagam, da se s terapevtko dogovorita (če se že nista), kako si sama pomagaš takrat, ko nje ni (torej vmes med seansami). Če tega ne zmoreš, potem žal res ni druge možnosti, kot da pokličeš telefonske linije, ki so temu namenjene, in ki ti jih lahko napišem, če želiš.

Razen zgoraj omenjenega bi ti res predlagala, da se zamotiš s stvarmi, ki jih rada počneš, karkoli že to je, se pravi, da si poiščeš kakšne hobije, delaš stvari, ki so ti zanimive in v veselje. Tako boš vsaj nekaj časa dnevno imela neko sprostitev, ko ti ne bo treba razmišljati in čutiti težkih občutkov. Praviš sicer, da za to nimaš motivacije, zato predlagam, da se s svojo terapevtko pogovorita o psihodiagnostiki, da se ugotovi, ali nimaš slučajno depresije, in ali so tvoji antidepresivi ustrezni. Nemoč in nemotivacija iti na sprehod mi dajo misliti, da bi bilo tu dobro vse skupaj še malo globlje raziskati.  

Mi lahko malo več napišeš o tem, zakaj nimaš prijateljev oz. kako to, da si tako osamljena? Imaš kakšne hobije? Prav imaš, takšne skupine bi bile zelo potrebne in jih je res premalo, predlagam torej obiskovanje kakšnih brezplačnih delavnic na temo duševnega zdravja, premagovanja stresa ali čuječnosti, kjer se povezujejo ljudje enakih interesov. Mogoče tudi joga, art ali karkoli, kar te zanima. Ne vem, če bodo vsi spadali ravno v tvojo želeno starostno skupino, je pa dober začetek. Ti sicer nimajo podobnih težav, bi pa pomagalo pri premagovanju osamljenosti in praznine. Poglej tudi kakšne mladinske (kulturne) centre, zveze prijateljev mladine, razne tabore, dobrodošlo pa bi bilo tudi kakšno volontersko delo, kjer se mladi družijo med sabo in skupaj delajo kakšne projekte. Tega je na internetu ogromno, malo poglej, upam, da najdeš kaj primernega in uporabnega zase. Kot rečeno, omenjeno je namenjeno druženju, ne toliko samopomoči, a mislim, da bi bilo super, da najdeš ljudi podobnih interesov.

Toplo te spodbujam, da razmisliš o zgoraj napisanem in da se o vsem skupaj pogovoriš še s svojo terapevtko. Če želiš, se lahko še javiš, sploh če bi želela kakšne telefonske linije v stiski.

Želim ti vse dobro, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije