Zakaj se tako počutim

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

všeč mi je, da si napisala zase, da si »zelo ponosna nase kaj sem v teh dobrih 22 letih ze dosegla«.

Hja, čustva so vsekakor zapleteni procesi. :/ Bom malce povzela teorijo, da boš lažje razumela in raziskovala vso kompleksnost svojega odzivanja. Čustva torej vključujejo tako fiziološke, kognitivne kot tudi izrazne komponente. Prav tako se skozi čustva izraža posameznikov vrednostni odnos do zunanjega sveta oziroma tudi do samega sebe. Čustva so torej način doživljanja in vzpostavljanja odnosa do ljudi, situacij ali dogodkov. So tudi doživljanje in izražanje odnosa do sebe. Čustva doživljamo v tistih situacijah, ki jo označimo za pomembno. Bolj kot je neka situacija za nas pomembna, bolj intenzivna bodo čustva, ki jih bomo ob tem doživljali. S čustvi torej vrednotimo oziroma presojamo vrednost situacij, dogodkov in posameznikov. Sledi samo še en kratek odstavek in povzetek teorije, predvsem z namenom, da boš lažje raziskovala/razmislila o svojem odzivanju.

Čustva so pravzaprav tudi nekakšen sistem, ki hitro obdeluje informacije in nam pomaga delovati z minimalnim razmišljanjem. V preteklosti so se nam namreč razvila z namenom hitrejše prilagoditve na težave in to z minimalnim zavestnim kognitivnim posegom. Čustva so nam skozi evolucijo omogočala hiter odziv in ukrepanje. Kar nam je v naši evoluciji omogočilo naše preživetje. Čustva uravnavajo zaznavanja, pozornosti, sklepanja, učenja, spomina, izbire ciljev, motivacijo, tudi fizioloških reakcijo (recimo solze, potenje) do vedenjskega odločanja (recimo: »boj-beg odziv«). Čustva imajo prav zaradi svoje signalne vrednosti močan vpliv na sogovornike oz. nasploh na vse naše socialne interakcije. Veliko raje smo namreč v bližini tistih, ob katerih doživljamo prijetna čustva. Čustva izražamo z besedami in z obrazno mimiko, glasovi, s kretnjami, z držo telesa in gibi. Kadar smo v interakciji z drugimi, čustva nenehno izražamo in tudi sogovornik(i) jih pri tem lahko presojajo. Zanimivo je, da so obrazni izrazi čustev univerzalni in prirojeni družbeni signali, kar pomeni, da se pojavljajo pri vseh kulturah. Prepoznavanje čustev je v glavnem rezultat učenja pridobljenega z vsakodnevnimi izkušnjami. Zaobjema razločevanje pomena različnih gest, situacij, drugih značilnosti čustvenega izražanja in tudi lastnih čustvenih izrazov. Kadar ga osvojimo nam omogoča, da upravljamo s svojimi čustvi in hkrati razumemo vedenje drugih. Izražanje čustev je namreč pogosto povsem nezavedne narave in zato precej zanesljiv pokazatelj dejanskega stanja posameznika. Pri sporazumevanju s čustvi odigra pomembno vlogo nebesedno sporazumevanje. »Čustvena pismenost« nam bistveno prispeva h oblikovanju kvalitetnejših odnosov v življenju (prav zato sem se odločila, da malce več zabeležim tudi teorije)

Ko si vse tole prebrala, ti želim, da si zapišeš svoje misli, ki te ob tem prevevajo. Kaj čutiš ob babici, atiju? Moje naslednje razmišljanje je zgolj moj pogled, ki pa ni nujno pravilen. Tu gre zate in ti si tista, ki boš raziskovala svoje čustveno odzivanje. Babi in ati sta torej zate pomembni osebi in ob njima doživljaš močna čustva. Morda si se tudi začela vse bolj zavedati njune minljivosti, in verjetno tudi svoje (?) minljivosti, kar v tebi še dodatno sproža intenziven odziv. V mladostni sem namreč imela prijateljico, ki se je ob pogovorih o smrti, vedno razjokala. Tudi med odraslimi je to tema, ob kateri večina čuti nelagodje. Je pogovor/razmišljanje o minljivosti zate »intenzivna« tema?

Glede tvojega vedenja, ob moških, ki so ti všeč, si si pravzaprav že sama odgovorila. V intimnih odnosih smo vedno ranljivi. Pokažemo tako svoje prednosti kot pomanjkljivosti. Za »polnokrven« ljubezenski odnos je namreč to tudi pogumno in bistveno. In močno boli, ko smo izigrani. In verjetno je ljubezen tudi največkrat imenovano čustvo. Je  vznemirljiva. Prinaša lahko največjo blaženost ali največjo bolečino, največ zmot ter hkrati največjo izpolnitev. Kljub temu, da obstaja več oblik ljubezni (recimo ljubezen do babice in staršev), je ljubezenska zveza z drugo osebo tisto, po čemer hrepeni večina izmed nas. Želimo si biti zaljubljeni, ljubljeni, oboževani.

Z ljubezensko zvezo zadovoljujemo temeljne psihološke potrebe (potreba po varnosti, pripadnosti, intimnosti).

Predlagam ti, da daš »simpatijam« zgolj možnost za pogovor s tabo. Bodi z njimi prijazna (oni namreč niso tisti, ki so te izdali, hkrati pa niti ni nujno, da bodo tvoji bodoči partnerji). Pred tabo je zgolj moški, ki mu daj možnost, da se pogovarjata, da vzpostavita stik. Tako boš v odzivanju tudi bolj sproščena. :)

Želim ti, da »sprejmeš« svoje občutke žalosti, otožnosti, strahove (?)… Predlagam, da si zapišeš misli, ki te prevevajo, razmisliš o svojih občutkih, tudi o telesnem odzivanju. Včasih je pomemben korak že zgolj to, da sprejmemo vse, kar je - tukaj in zdaj.

Bodi še naprej »zelo ponosna nase kaj sem v teh dobrih 22 letih ze dosegla«! Predlagam ti pa tudi, da si tisto »vse«, kaj to je, tudi zabeležiš. In si shraniš za opogumljanje ob trenutkih, ko ti bo težko.

Vse dobro želim.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja