Zakaj se počutim kot da mi motivacija do življenja izginja?

Že dolgo časa se ne počutim dobro, večkrat pomislim kako bi bilo če ne bi bil na tem svetu, težje vstanem iz postelje da bi redno obiskoval šolo in večino časa se počutim otopelo, kot da sploh nimam čustev.

Starši mi vedno težijo da sem len, in da edino kar delam je, da ležim v postelji in sem na telefonu. Priznam da sem na telefonu, ampak to je zato ker nimam motivacije do ničesar, še do brskanju po telefonu mi ni večinoma časa, in grem samo spat. Počutim se kot da se imam lahko začasen mir ko spim, ker imam dovolj poslušanja mojih staršev ko mi samo o šoli nadlegujejo, kot da se sam ne zavedam da moram hodit v šolo in jo končat.

Nimam niti motivacije da se z svojimi prijatelji družim med malico ali pa po pouku, ker se mi zdi kot da sem prijatelj v rezervi. Vsi v mojem malem krogu prijateljev se razumejo boljše kot pa da se jaz z njimi. No, vsaj tako se počutim.

Komaj se vstanem iz postelje takrat ko zaslišim budilko, ampak jo samo ugasnem in gledam v strop preden nazaj zaspim. Ali pa sploh ne slišim svoje budilke, in ko se končno zbudim, se zavedam da sem že polovico šole prespal. Ne pomaga mi niti ko me fant pokliče po telefonu da bi me zbudil, ker takoj ko mi prikine, zaspim nazaj kot da mi ni mar. Ko pa moram mami povedat da mi opraviči ure zato da ne dobim ukora, se pa samo jezi nad mano, da moram prej iti spat, pa mi bo šlo. Ampak sem že probal, pa niti ne pomaga.

Ne znam niti dopovedat mojim staršem da nisem len, in da mi je težko sploh hoditi kam, šele v šolo, ampak oni mi samo nazaj odgovorijo da sem len, in mi pol davajo zgodbe kako so se oni mogli vztajat zjutraj pri mojih letih. To mi gre na živce ko se ne morem z nikomur pogovoriti, brez da tisti zvamejo moje besede kot hec ali pa laž, ampak ko pa oni se rabijo z nekom pogovorit, morem jaz vedno biti tisti ki posluša.

Večkrat sem mojo mamo vprašal če bi lahko dobil pedagoga po tem ko ji povem da se zelo slabo počutim, ampak ona me ignorira, ali reče da ga ne rabim, ali pa reče da bo že 'zrihtala', ampak nič z tega. Mojemu očetu pa rajši nič ne povem, ker vem da ni človek za čustven pogovor. Prav ne zmorem več sam po internetu iskati kaj je z mano narobe, ali pa uporabljati A.I. robotov za pogovor o mojih čustvih.

Zdravo.

Pri sebi sem začel opažati slabše počutuje že v osnovni šoli, ko sem bil v šestem-sedmem razredu, med kovidom. Že prej, od prvega razreda sem se že slabo počutil, ker so me zmerjali da sem debel, in se to zmerjanje ni niti malo zmanjšalo vse dokler nismo šli v karanteno.

Ampak, hvala bogu da sem med kovidom precej shujšal, ker se je zmerjanje malo bolj umirilo, ampak so me sošolci še vedno spominjal na čas ko sem bil bolj obiljen. Nisem mel dobrih sošolcev, in sem tudi večkrat se obrnil k moji razredničarki, ampak ni nič ukrepala, ker je rekla da mi ne more pomagati. 

In med kovidom sem tudi opazil da zaradi stresa, se je moji mami večkrat, po domače povedano, "vtrgalo", zaradi online šolskih ur in to je tudi precej vplivalo na moje mentalno stanje, ker je bil stres nasplošno vpleten vsak dan. Moje mentalno stanje se je samo še bolj slabšalo, ko so napovedali da bomo šli nazaj v šole. Jaz si tega nisem želel, ker mi je blo boljše biti doma, da nisem rabil prenašati svojih sošolcev in njihovo zmerjanje. Bolj ko so se dnevi bližali, sem se počutil bolj in še bolj anksijoznega. Ampak, se mi zdi da sem zaradi tega tudi postal socialno anksijozen, ker ne zmorem biti v večji množici ljudi, brez da bi se počutil kot da me vsi obsojali ali pa si kaj slabega mislili o meni.

Misli o samoomoru se mi čim bolj pogosto pojavljajo, zaradi stresa v šoli in nasplošno doma. Večkrat sem imel načrt, da bi šel v gozd, kateri je vse okoli moje hiše in se tam obesil. Ampak vseeno, pa mi motivacija izgine po noči in samo molim da umrem med tem ko spim.

To, da bi šel sam do svetovalne delovke na naši šoli, me preveč da v strah, ker sploh ne vem kako bi lahko pristopil do nje, ker večinoma časa se mi zdi, kot da samo pozornost iščem z tem da nekomu govorim o svojih stiskah in problemih. Enkrat samkrat, sem se pogovoril z pedagoginjo v mojem dijaškem domu, ker me je moja vzgojiteljica poslala k njej, in to je blo tudi zadnjič, ker me je preveč strah. Ampak vseeno pa si želim da bi lahko brez strahu nekomu povedal kako se počutim in bi lahko dobil kakšno pomoč.

Hvala, ker ste mi našteli telefonske številke in na koga se lahko obrnem, ampak ne vem če sem zmožen se pogovoriti z kom preko telefona ali pa v živo, ker bi me sigurno zgrabila panika.

Lep pozdrav.

Zdravo.

Vsrednji šoli, mi je blo prvo težko, ker je kar velika šola v primerjavi z mojo osnovno in me je panika zgrabila takoj ko sem videl vse dijake naenkrat. Z mojimi sošolci se nisem najprej dobro razumel, ker sem bil tih, in še eni so se malo posmehovali temu, ampak se je vse sčasoma umirili, pa se nekako vredu razumem z svojimi sošolci. Samo ta anksioznost na hodnikih, ne gre stran ker je preveč dijakov na enkrat med odmori, še posebaj med glavnimi odmori. Prav ne morem niti glave imeti gori, brez da bi me anksioznost zgrabila, zato večinoma časa, me moj fant pospremi do razredov, če je na šoli seveda.

Pogovor z pedagoginjo v dijaškem mi je bla malo neprijetna ker je cel čas gledala v mene. Mislim, razumem da more gledat da vidi izraze in telesno držo pa to med pogovorom, sam se ji nisem upal povedati, da mi je postalo neprijetno zaradi tega strmljenja. In težko mi je bilo sploh govoriti, ker mi je šlo na jok, tudi ko nisem hotel jokati pred pedagoginjo. Nasplošno, ko govorim z nekom o mojih težavah, npr. z vzgojiteljico, prijateljem ali bilo katero osebo, se začnem nenormalno trest, in me stiska v trebuhu. Ampak, če pa preko interneta pišem o svojih težavah, mi pa sploh ni nič. Ne razumem zakaj.

Po navadi mi nič ne pomaga se sprostiti, ker samo počakam dokler se sam od sebe ne pomirim, tudi če mi vzame po uro ali več. Probal sem iti v fitnes, ampak mi ne pomaga, ker me je preveč strah kaj si drugi mislijo o meni. Doma, tako ali tako že dvigujem težke stvari, npr. ko morem dve kanti drva prinest ali pa pomagat na njivi, pa take stvari.

Ko se sam zavedam, da se bom pogovarju z osebo, katera bi mi lahko pomagala, ki ni samo neki prijatelj, ki bo samo poslušal moje probleme pa nič storil, me je strah česa si bo po tem ta oseba mislila o meni. Ali pa začnem razmišljat o tem, da me mogoče sploh ne bodo razumeli, ker se mi večkrat zatakne, in začnem jecljati. Da bi pristopu do svetovalne delavke z prijateljem, bi malo pomagalo, ampak mi bi bilo po tem nerodno. Če pa bi hotel napisati na papir moje težave, se mi zdi da en sam papir ne bi bil dovolj, ker ne znam na kratko napisati stvari. In to mi tudi dela težave v šoli, ker večinoma profesorji rečejo, da si napišemo na kratko, ampak si jaz moram na dolgo in široko, da sploh vem o čem se gre in da lažje razumem, zato večinoma časa po tem samo obupam in ne napišem, ker nočem da morejo vsi čakati na mene da napišem/prepišem vse.

Lep pozdrav