zakaj se ne postavim zase

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

opisuješ, da se tako v družini, kot tudi med prijatelji, težko postaviš zase, poveš svoje mnenje in uveljaviš svoje meje. Pogosto imaš občutek, da te drugi izkoriščajo, “pometajo s tabo”, ob čemer ti najraje molčiš, saj se bojiš konflikta. Prav tako opisuješ, da si bila kot mlajša tarča posmehovanja in izločanja s strani vrstnikov, kar te je močno zaznamovalo vse do danes. Sedaj se sprašuješ, kako pustiti obdobje posmehovanja in zlobnih sošolk za sabo, kako se naučiti postaviti zase, uveljaviti svoje mnenje in prenehati dovoliti, da te ljudje izkoriščajo.

Nadvse žal mi je, da se tako počutiš. V tvojem zapisu lahko začutim veliko bolečine in lahko si samo predstavljam, kako zelo naporno in boleče je, ko imaš občutek, da se moraš v odnosih zaradi ljubega miru nenehno “pomanjšati”, prilagajati in se potiskati v ozadje. 

Prav tako mi je zelo hudo brati, da si bila na razredni stopnji žrtev posmehovanja in izključevanja zaradi svojega videza. To je še posebej ranljivo obdobje, ko se med drugim na podlagi odzivov okolice sooblikuje naša samopodoba. Nič nenavadnega ni, da so se ti takrat zaradi posmehovanja in izključevanja s strani vrstnikov v zavest in telo globoko vtisnili občutki, da nisi dovolj dobra, da si manjvredna in da je s tabo nekaj narobe. Žrtve medvrstniškega nasilja in posmehovanja pogosto razvijejo strategije, kjer se čim bolj umaknejo, postanejo nevidne, se ne izpostavljajo in ne izražajo svojega mnenja – vse z namenom, da bi se zaščitile pred morebitno novo bolečino. Dobro opažaš, da tvoja današnja nesamozavest, strah pred postavljanjem mej in postavljanjem zase najverjetneje izvirajo prav iz teh bolečih izkušenj.

Čeprav si danes odrasla, imaš normalno telesno težo, drugačen videz in tudi podporne prijateljice, se zdi, da je del tebe še vedno ujet v tisti občutek iz preteklosti - kot da še vedno nimaš pravice zavzeti prostora, povedati, kaj misliš in zahtevati spoštovanja. Popolnoma pozabiti in “izbrisati” težkih obdobij žal ni mogoče. Kar pa lahko naredimo, je, da jih postopoma predelamo, sprejmemo kot del svoje zgodbe in jim poskusimo odvzameti nekoliko moči, da še naprej v preveliki meri vplivajo na naše sedanje življenje in odnose. Spodbudila bi te, da poskusiš bolj kot o preteklosti razmišljati o sedanjosti in prihodnosti - danes, upam, da imaš nekoliko več moči, izbire in možnosti, kot si jih imela kot otrok. Spodbujam te, da izbiraš in se obkrožaš z ljudmi, ki te spoštujejo, te slišijo in cenijo tvoje mnenje. Naj še dodam, da je popolnoma razumljivo tudi, da ob srečanju z nekdanjimi sošolkami čutiš zelo močno jezo in bes. Ta jeza ni znak, da je s tabo kaj narobe, ali da si “primitivna”, ampak je najverjetneje izraz nepredelane bolečine, krivice in nemoči, ki jih takrat, kot žrtev posmehovanja nisi mogla izraziti. 

Ob misli na to, da bi se postavila zase in uveljavila svoje mnenje, omeniš, da te pri tem zavira predvsem strah pred konfliktom in zavrnitvijo. Izpostavila bi, da postaviti mejo ali povedati svoje mnenje še ne pomeni nujno konflikta. Asertivna komunikacija pomeni, da jasno in mirno poveš, kaj čutiš, misliš ali potrebuješ, pri tem pa spoštuješ tako sebe kot druge. Spodbudila bi te, da greš z željo po bolj suverenem izpostavljanju svojega mnenja zelo počasi in po majhnih korakih. Namesto da bi se takoj poskušala postaviti zase v najbolj zahtevnih situacijah ali pred več ljudmi, začni tam, kjer se počutiš najbolj varno. Morda najprej z eno prijateljico ali enim družinskim članom, ob katerem se počutiš nekoliko bolj sproščeno. Lahko vadiš zelo preproste stavke, na primer: »Zdaj mi to ne ustreza,« ali »Rada bi povedala, kako jaz to vidim.« Ko boš videla, da izražanje svojega mnenja ne vodi nujno v katastrofo, ampak je lahko celo sprejeto in spoštovano, se bo tvoja samozavest postopoma krepila. 

Za konec bi rada še zgolj poudarila, da to, kar si doživela kot otrok, ni bilo pošteno in si tega nisi zaslužila. To, da danes čutiš posledice, ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe – pomeni le, da si bila nekoč zelo ranjena. Ampak rane se lahko celijo.

Vesela bom, če se še oglasiš in poveš, kako ti gre in kako se počutiš.

Želim ti vse dobro,

Urška Otrin, mag. psihologije