Zakaj nimam veliko prijateljev?

Odgovor svetovalke:

Hej!

Iz tvojega vprašanja lahko razberem, da se počutiš precej osamljena in da ti je zaradi tega zelo težko - in zelo mi je žal, da moraš čez to. Popolnoma razumljivo je, da ti je težko, ko te drugi ne sprejmejo v svojo družbo in se ves čas počutiš sama. Takšni občutki so za vsakogar od nas boleči, saj bi se vsi radi počutili sprejeto in pripadati neki skupini. A ne glede na vse, se veliko ljudi kdaj počuti izključeno, nesprejeto in osamljeno in to zate nikakor ne pomeni, da je s teboj kaj narobe.

V tvojem vprašanju pišeš, da imaš sicer malo prijateljev, ampak a prav razumem, da to pomeni, da jih imaš vsaj nekaj? Morda bi ti bilo lažje, da se z njimi pogovoriš o tem, kako se počutiš. Poveš jim lahko, da se včasih počutiš osamljeno in če so pravi prijatelji, te bodo zagotovo razumeli in ti zagotovili, da imaš njih in da ti stojijo ob strani. Morda bi ti bilo vsaj malo lažje, če bi tako videla, da imaš vselej ob sebi ljudi, ki te imajo radi in te cenijo kot prijateljico. Ne glede na vse, je v prijateljstvih veliko bolj pomembno to, ali so tisti prijatelji, ki jih imamo trenutno, pravi prijatelji, ne pa to, koliko jih imamo. Velikokrat je namreč tako, da pri tistih ljudeh, ki imajo navzven ogromno prijateljev, zmanjka ravno to, da so ta prijateljstva zares iskrena in osebna. 

Če pa bi rada iskala nove priložnosti za povezovanje in spoznavanje potencialnh novih prijateljev, je tudi to popolnoma razumljivo in okej. V tem primeru ne rabiš nujno iskati skupin, kamor bi se vključila, ampak lahko pristopiš k nekomu, ki je tudi pogosto sam. Najbrž se tudi ta oseba počuti enako kot ti in bi te z veseljem sprejela in se s teboj pogovarjala. Če imaš kakšne hobije ali interese, lahko potencialne prijatelje spoznaš tudi preko skupnih dejavnosti. Bi te morda zanimal kak krožek, šport ali kakšna ustvarjalna dejavnost? 

Nikakor ne dvomim v to, da boš v prihodnosti spletla dragocena nova poznanstva, ki se bodo razvila v tesno prijateljstvo. Pomembno je le, da si ti zares ti in se ne spreminjaš za druge. Ljudem okoli sebe daj priložnost in čez čas se bo pokazalo, kdo ti stoji ob strani, te podpira in komu je mar zate. Imej pa v mislih tudi to, da se prijateljstva razvijajo postopoma - za začetek je dovolj že to, da nekoga ogovoriš in pustiš, da se nato zadeve odvijejo spontano. 

Če čutiš, da je ta stiska zate preveč obremenjujoča, pa ni popolnoma nič narobe, če se pogovoriš s kakšno zaupanja vredno odraslo osebo, npr. z mamo, očetom, učiteljco, ki ji zaupaš,... Včasih namreč pomaga že to, da te nekdo posluša in ti morda podeli kakšno lastno izkušnjo, ki ti je v tolažbo, ko ti je hudo. 

 

Vsekakor ti želim vse dobro in ti pošiljam en topel objem. Če pa želiš še kaj podeliti z menoj, ali še o čem predebatirati, sem tu. :)

 

Lea Figelj, dipl. psih. (un)