zakaj nimam sreče v življenju, kaj če bo šlo tako naprej?

Dober dan. Jaz sem tako obupana in se ne morem obrniti na nikogar in bi rada samo z nekom delila mojo stisko. Nimam sreče v živlneju. Vem, da tudi pri drugih ni vse rožnato ampak jaz jo imam nenehno. Zakaj ravno meni prileti mušica z usta, zakaj ravno mene mačna poškrampa, zakaj ravno meni zmanjka ena sama 5 do odličnega uspeha, zakaj ravno jaz živim v takem grdem stanovanju, zakaj imam ravno jaz nešteto zdrasvtvenih težav in lahko bi še naštevala ampak bi trajalo do jutri zjutraj. Občutek imam kot, da se življenje dela norca iz mene. Ves čas imam neko nesrečo. Krvavo se borim in pravijo, da se trud poplača ampak se meni ne. Ko srečo že za "rep držim" mi spodrsne in je ni več od nikoder (upam, da razumemte). Zelo sem žalostna, ker se počutim izločeno in da imajo vsi drugi neko srečo v živlneju jaz pa niti ene. Živim v starem mini stanovaju. Ko me nekdo vpraša kje živim in povem se sramujem ali pa izmilsim, da nekje poleg kjer v resnici živim. Vedno me je sram, ko nekdo pride k nam na obisk itd. ker zdaj nimam sreče v življenju bi si jo želela, ko bom odrasla ampak kaj, če je ne bom imela. Kaj če bom imela vedno nesrečo v življenju? Zdrastveni problemi se mi iz dneva v dan kopičijo in vedno je nekaj novega. Enkrat slabosti, enkrat zaprtost, enkrat vrtoglavice, enkrat hudi glavoboli...moji starši so tudi čudni. Ko se poškodujem je njihov odgovor, da kompliciram. Prejšno leto mi je 6 mesecev vsak dan postajalo vedno bolj slabo in vedno hujše bolečine v črevesju sem imela, ko smo se peljali v 1 uro oddaljen kraj smo se morali 3 krat ustaviti zaradi mojih slabosti, ki jih nikoli prej nisem imela tako hudih. Odogovr staršev je bil vsak dan, da kompliciram. Ko je postalo resnično hudo smo šli k zdravniku (ker starši niso morali več poslušati mojega jamranja) je zdravnik odkril neko težavo z črevesjem. Hvala bogu je zdaj skoraj vse okej. Decembra sem si v šoli poškodovala prst, otečen je bil, jokala sem od bolečine in na urgenco smo šli šele, ko ga nisem več morala premikati. Ugotovili so, da je bil počen. Zelo mi je grozno, da mi starši za vsako stvar govorijo, da kompliciram tudi, če si mi zlomila nogo bi mi govorili, da kompliciram. Zelo me skrbi, da bi kdaj prišlo tako, da ne bi šli dovolj hitro k zdravniku in da bi se moje zdravstvene težave zeloooooooooooooo zapletle. Občutek imam kot, da je mojim staršem vseeno za moje zdravje. 

Se opravičujem za dolg spis. 

Pozdravljena, 

Čutim tvojo stisko, žalost, ubup, brezizhodnost. Sporočam ti vidim te, slišim te, začutila sem te.

Vse je v redu, če si dovoliš začutiti čustva, nisi moteča, ne kompliciraš, dovoljeno ti je imeti čustva, dovoli, si sprejeti kar čutiš, vse je ok. Varna si, sprejeta, razumljena. 

Tvoji starši, predniki ne znajo ravnati s čustvi, niso čustveno zreli, zato seveda tudi tebe nihče ni naučil kako biti z žalostjo, jezo, strahom, bil ob tebi in te naučil kako se čustveno reguliramo, kako rešujemo težave, kako, gremo iz nega.

S tabo ni nič narobe, vse kar se ti dogaja je normalno in je možen izhod iz tega.

POIŠČI si čustveno zrelega, socutnega terapevta, ki ti bo nudil in te naučil kar od staršev nisi dobila. Sama postani starš k ga nisi imela, YouTube, Instagram te nauči.

Nisi sama in lahko greš iz tega, sem bila na istem in mi je uspelo. 

❤️