Zakaj ne želim okrevati?

Pozdravljeni!

Imam depresijo in zadnje čase dojemam, da je hujše. Nimam motivacije za nič, ne vstajam iz postelje, se ne menim s prijatelji in veliko sem jih že izgubila, ker moji občutki negativno vplivajo na vse okoli mene. Počutim se kot ovira vsem ostalim katere ne morejo prečkati, razen če se odstrani. Vsakodnevno življenje mi motnja uničuje. Ne morem imeti normalnih pogovorov s prijatelji ali pa starši brez da bi se drla ali pa bila tečna.

Me pa najbolj moti moje samopoškodovanje, ki pride s to depresijo. Pred kratkim sem se spet rezala in bila na šivanju, a se mi zdi da ni dovolj.

Režem se, a nikoli ni dovolj. Vedno more biti večje, hujše, globlje. Počutim se da še vedno ne izgledam tako slabo in bolno kot se od znotraj počutim. Te rane so dokaz te motnje, katere se ne morem znebiti.

Ne glede na to kako močno se trudim vedno pridem nazaj na isto misel; ne želim se ozdraviti.

Ne želim se poboljšati. Dneve in dneve čakam na nekakšen čudež ki mi bo pomagal ozdraveti, a te misli ostajajo.

Res si ne želim okrevati. Ne želim se pozdravit. Želim da ljudje vidijo kako slabo se počutim.

Ne morem ugotoviti kaj je narobe z mano. Vsi moji prijatelji se morajo obadati z mojimi čustvi ker jih jaz sama ne morem ukrotiti. 

Včasih se tudi počutim, kot da moje rane povzročijo neko verižno reakcijo. Imam sošolko (mogoče tudi prijateljica? Ne vem, nisem prepričana), ki se reže. Strah me je hodit naokoli s kratkimi rokavi, ker se mi zdi da si bo zaradi mojih ran kaj naredila. Vem da ni moja dolžnost da jih prekrivam, ampak počutim se kot da jih moram.

Ampak ne morem prenehati. Morem izgledati hujše. Drugi morejo videti kako slabo se počutim.

Grozno se počutim. Ne morem razložiti zakaj ne želim okrevati. Imam veliko razlogov za okrevanje, ampak nobeden ni dovolj dober.

Dnevno razmišljam o samomoru že več let. A ne upam si storiti to kar sem že probala. Ta občutek žalosti, jeze in bolečine ki jo vsi ostali prenašajo zaradi mene če mi ne uspe. Občutek samote v bolnici ko si priklopljen na mašinah, ki te rešujejo pred smrtjo. Posebej pa bolečine in žalosti same sebe, če mi ne bi uspelo in bom svoja čustva še dalje prekrivala.

To še vedno ne ustavi teh misli. Želim se odstraniti. Ne želim biti več ovira drugim.

Moje vprašanje je, zakaj ne želim biti boljše? Zakaj ne želim okrevati in dokazati drugim da sem zmožna veselja?

V devetem razredu se tako počutim in vem da jih je več ki se počutijo čisto enako kot jaz. Ampak še vedno se počutim čisto samo. 

Hvala da ste prebrali moje sporočilo.

Hej, js te zlo dobr razumem, tut js se režem in imam depresijo in anoreksijo. Isto mam js tezavo, da si ne želim bit bolš, ker hočm, da drugi vidjo, kok mi gre slabo in tko. Ko vidm kkšno punco k je zlo suha, bom js še bolj stradala, da bom bolj bolna od nje (pa te osebe sploh ne poznam), ampak vedno sm tko, zakaj je ona tut tko bolna, js morm bit še bolj bolna... prav tko je pr rezanju, vidim nekoga z brazgotinami in se grem js bolj rezat, da zgledajo moje rane hujše... skratka ful te feelam in pač nisi edina, k tko razmišla. In ja noben okol ne razume tega, sej niti sama ne vem, ampak js se hočm počutt tko in nočm da je drugač... js ne želim bit nikol bolš, sam tega res noben ne razume.. tko da ja, nisi sama.. bi pa tut mene zanimal zakaj si pač ne želim bit bolš in hočm trpet in sm lubosumna, k vidm nekoga k je bolj "bogi" od mene in potem grem zarad tega se rezat in stradat še bolj, groza me je, ker je velik ljudi s težavami in nekak mam kr nezdrav lubosumje, da hočm bit tut js v tem... idk.. + upam da se počutš mal mn samo zdej, k ves da nisi edina :)

Hej!!

Hvala da si mi pisala. Zelo mi je žal, da se tudi ti tako počutiš. Upam da boš okej. Veliko boljše je vedet da nisem sama pri tem. Te pa čisto razumem. Tudi če nikoli nisem spoznala osebe z večjimi ranami od mojih, se še vedno počutim kot da ni dovolj. Če ima nekdo drug rane, se počutim neveljavno, tudi če niso "tako slabe" (čeprav vem, da so vse rane enako slabe. Tudi če oseba ran sploh nima).

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor. Pedopsihiatra in psihologinjo že obiskujem, čeprav mislim da tega ne bi razumela. Psihiater mi vedno pravi, da če se sama ne želim poboljšati mi nobeden druge ne more pomagati. S tem se strinjam, me pa tudi kliče stvari, ki se mi zdijo neprimerne za psihiatra (neumna, fukjena, zabita, ipd.). 

V šoli se lahko zaupam svetovalni delavki, saj sem se že večkrat menila z njo. Moji starši bi pa po vsej verjetnosti bili jezni in mi rekli, da ne vnašam dovolj truda za moje okrevanje (želje po okrevanju pa sploh nimam). 

Mislim da je pomembno omeniti tudi to, da jemljem anti depresive in še neke tablete za bipolarno motnjo (sprva sem jemala zoloft, nato so mi spremenili te na asentro, poleg tega pa še jemljem torendo).

Nimam načrta za samomor, čeprav o njem razmišljam dnevno.

Mojim prijateljicam s tem ne zaupam, ker vem da ne bi razumele zakaj ne želim okrevati in odgovor na to vprašanje sama tudi nimam.

Mogoče zato ker sem tako dolgo že navajena na to žalost in samoto, da se sreča več ne zdi kot opcija. Veliko lažje se mi je počutiti slabo, kot pa dobro.

Še enkrat hvala za odgovor.

Hvala za odgovor!!

Hospitalizirana sem že bila :) Mislim da je začasno pomagalo, saj sem bila z osebami ki imajo iste probleme in težave kot jaz in sem vedela da bi me razumeli. Spoznala sem veliko super ljudi tam in tudi eno sestro oz. učiteljico, ki mi je vedno stala ob strani.

Redno hodim ven s prijatelji, tudi včeraj sem tri ure bila veni, čeprav zadnje čase nisem mogla zaradi poškodbe na nogi, ki mi preprečuje veliko hoje.

Hodim tudi na fitnes, trenirala sem badminton in zdaj še hodim na odbojko.

Sem precej aktivna oseba, ampak to da sem aktivna ne pomeni da se bom vedno boljše počutila.

Razmišljala sem da bi poklicala mojo psihologinjo, ki me je imela na psihiatriji, ampak me je strah.

Ne vem če bi moje starše mogla obvestiti, ker nisem še dopolnila 15 let (čeprav po zakonu mojih staršev ne sme obvestiti brez mojega dovoljenja).

Zdi se mi da bi mi bilo veliko boljše, če me spet hospitalizirajo. Možnosti da se to zgodi so pa nizke. Če me že po šivanju niso, vem, da me tudi zdaj ne bodo. 

Mogoče se bom pomenila s svetovalno delavko. Ne vem, nisem se še odločila.

Se slišimo!

Pozdravljeni! Hvala za odgovor!

Danes sem si vzela čas za sebe, delala na sebi, čeprav sem bolana.

Postopoma bom se probala poboljšati.

Moje mentalno stanje je še vedno isto kot prej, ampak moje počutje je malo bolj pozitivno in optimistično.

Probala se bom tudi pogovoriti z mojo psihologinjo.

Se slišimo.

Živijo! 

Vem kako se počutiš... tudi jaz čutim isto. Sicer sem pa stara 12 let. 

Upam da ti je šlo na bolje ????

Lepo se imej 

HopeGirl 

Zdravo!

Do zdaj mi je šlo kar dobro, sem se spet rezala, vendar sem zdaj okej in so rane že zaceljene. Upam da si tudi ti v redu. 

Lep pozdrav.

hej, spet js.. sm vesela, da ti gre zdej bolse in da rane niso vec vidne, upam da bo pri tem tudi ostalo!! :) uu so strong girl, mas to :) 

Hej!! Brazgotine so še vedno vidne, sicer pa malo manj kot prej. Spet sem se rezala, ampak sem tokrat poiskala pomoč. Upam da si tudi ti v redu.

Hej!! Brazgotine so še vedno vidne, sicer pa malo manj kot prej. Spet sem se rezala, ampak sem tokrat poiskala pomoč. Upam da si tudi ti v redu.

supr da si poiskala pomoc in upam da ti bo to koristl, ves pa vrjetno sama da ce si ne zelis bit bolse, se zal samo od sebe ne bo izbolsal.. js sm se rezala vceri in se vedno sm mnenja da nism dovolj bolna ceprov sm spet shujsala nekaj kg, tko da je moj itm 15 in se nekaj in mam celo roko brazgotin, ampak ne zasluzm si bit bols:( pisi se kej kako ti gre!:)

Hej!! Brazgotine so še vedno vidne, sicer pa malo manj kot prej. Spet sem se rezala, ampak sem tokrat poiskala pomoč. Upam da si tudi ti v redu.

supr da si poiskala pomoc in upam da ti bo to koristl, ves pa vrjetno sama da ce si ne zelis bit bolse, se zal samo od sebe ne bo izbolsal.. js sm se rezala vceri in se vedno sm mnenja da nism dovolj bolna ceprov sm spet shujsala nekaj kg, tko da je moj itm 15 in se nekaj in mam celo roko brazgotin, ampak ne zasluzm si bit bols:( pisi se kej kako ti gre!:)

Hej!! Zdaj sem veliko boljše kot sem bila prej. Imam veliko več prijateljev, katerim se zaupam. Veliko svojega časa namenim sebi in poskrbim, da sem okej. Ne vem kako gre tebi, ampak upam da boljše. Vsi smo vredni pomoči in tega, da smo boljši, da se ne počutimo tako negativno, kot se.

Upam da boš tudi ti to dojela s čašom, da je vse okej in da kmalu bo, tudi če se zdaj ne zdi tako.

Sem vedno tu za pogovor če rabiš kaj!