Zakaj mi morejo starši jemati telefon

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Ob prebiranju tvojega zapisa sem zares začutila tvojo jezo in ta je v situaciji, ki jo opisuješ, čisto na mestu. Vidim, da te je to, da ti je mami vzela telefon (ali pa mogoče način, kako se je to zgodilo) presenetilo in prizadelo. Praviš, da se dobro učiš in v resnici je štirica zelo lepa ocena. Za svoje ocene in delo tudi sama prevzemaš odgovornost, kar je zelo pohvalno, še posebej pri tvojih letih.

Manjka mi malo več vsebine glede tega kaj točno se je zgodilo, ko si staršem oz. mami povedala za štirico, je v ozadju še kaj drugega, ste imeli tak dogovor, ali je šel prepir morda predaleč, je isti odziv staršev pri vseh ocenah nižjih od 5? Ali pa mami vidi rabo telefona kot problematično nasploh…

V vsakem primeru je videti, da je na obeh straneh, na tvoji in strani mame precej čustev, predvsem jeze. Jeza je čustvo, ki nam da veliko energije in to energijo lahko hitro sprostimo z napadom, besedami, ki jih ne mislimo čisto zares in prestopimo mejo. In če je na drugi strani ravno tako jeza se hitro pogovor prelije v dokazovanje moči. In v odnosih med starši in otroki običajno prevladajo starši. Kar je prav, ker so dolžni skrbeti za otroke. To pa ne pomeni, da naredijo vedno vse dobro ali premišljeno. Zato je pametno takrat, ko čutiš veliko jeze malo stopiti nazaj, se umakniti in dovoliti telesu, da se umiri (to velja tudi za odrasle).

Sprašuješ kaj naj narediš. Veliko si naredila že s tem, ko si svoje doživljanje zapisala. Vabim te, da danes z bolj umirjenimi mislimi pogledaš kje si. Kako danes gledaš na situacijo, ki se je zgodila? Si dobila informacijo do kdaj ne boš imela telefona? Sta se uspeli mirneje pogovoriti? Kaj zate pomeni to, da nimaš telefona – kaj izgubiš? Kako lahko porabiš ta čas, ko bi bila na telefonu drugače – lahko kaj pridobiš?

Predvidevam, da boš morala sprejeti odločitev staršev, a to ne pomeni, da nimaš moči. Ti odločaš kako boš to sprejela, kaj boš naredila s svojim časom, kje boš poiskala pomoč (mogoče lahko pomaga tudi kakšen pogovor s prijateljico) in kako boš staršema oz. mami sporočila svoje občutke in doživljanje tega. To zadnje se mi zdi zelo pomembno, predvsem za prihodnje situacije, ki bodo sprožile močna čustva.

Oglasi se še kaj.

Objem,

Anja Jularić, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za tvoj odziv in dodatne informacije. Sliši se, da imata starša do tebe zares visoka pričakovanja in verjamem, da je to lahko zelo naporno. Hkrati si na tak način pod pritiskom in po nepotrebnem čakaš na ocenjevanja z več strahu kot bi sicer.

Gotovo si zelo sposobna punca. Ko razkrivaš svoje hobije, način razmišljanja in sprostitve lahko vidim, da si razmišljujoča, odgovorna in vztrajna. Vidim tudi, da znaš poskrbeti zase. In to gotovo vidijo tudi tvoji starši – vse tvoje močne plati, ki jih imaš. Včasih starši nevede, da povzročamo stisko svojim otrokom, ravnamo na način, ki jezi, rani. Vse v veri, da delamo dobro in v korist svojega otroka. Včasih v tej veri gremo predaleč. To, kar opisuješ, da starša zahtevata same petice, je v resnici preveč. Ne samo zate, za vsakega. Še tako sposobni učenci ne pridobivajo samih petic, niti ni nujno, da bi jih. In tako kot si sama zapisala »saj vem da sem (sposobna) ampak vsega pa tudi nebrem meti 5« - to je zdrav, razumen del tebe, drži se ga.

Zate bi si želela, da bi zmogla sporočiti staršem svoje razmišljanje. Hkrati mislim, da bi bilo dobro, če bi ti pri tem stala ob strani odrasla oseba, ki ji zaupaš in ki bi te podprla pri sporočanju. Razmišljam, da bi bila lahko to morda svetovalna delavka na vaši šoli – bi ji bila pripravljena zaupati? Lahko ji tudi pokažeš svoje zapise tukaj v svetovalnici. Verjamem, da bo razumela in ti pomagala.

Lahko pa skupaj razmisliva na kakšen način bi lahko sama spregovorila s staršema o njunih pričakovanjih do tebe in tvojem počutju ob tem.

Objem,

Anja Jularić, mag. psihologije