Zakaj me preprosto ne sprejmejo takšno kot sem?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Opisala si svoja doživljanja, pa tudi dejanja, odzive okolja na tebe in tvoja ravnanja. Morda te bo to presenetilo, a podobne težave s tem, kako drugi gledajo nanje, ima večina odraščajočih mladostnikov, čeprav največkrat nihče o tem ne govori. Tudi za zelo samozavestnimi, morda preveč samozavestnimi podobami tvojih vrstnikov je pogosto v ozadju nesigurnost in poskusi biti nekaj in nekdo, ustvariti svojo podobo in naslikati sebe kot nekoga posebnega… Verjetno si to pri mnogih opazila. Pri tem so nekateri zelo prepričljivi in za seboj potegnejo ostale, bolj negotove in nesigurne vase in v to, kdo so in kdo želijo biti. Gre za stalno iskanje samega sebe in svoje podobe, tudi v očeh drugih. Ti si se temu uprla, ne želiš jim slediti, si dovolj sama svoja, da ne želiš postati del oboževalcev nekoga, kar je zelo pogumno. Posledična pa je lahko samota v nekem okolju, skupini, ki je težka in neprijetna, saj dobivaš stalne negativne odzive, zaničljive poglede… Morda se s čim ukvarjaš, imaš kakšne konjičke, hobije? V več različnih interesnih skupinah lahko najdeš različne ljudi in tudi koga, ki te bo bolj sprejemal.

Tvoja mama ima prav, da se oblači, kot tebi najbolj ustreza in zato ti ni potrebno imeti slabe vesti. Vsi vemo, da je moda neke vrste suženjstvo, ko posameznik izgubi lastno voljo in presojo, kritično razmišljanje in se podredi mnenju drugih, kaj je prav in kaj narobe. Je pa težko v tem biti sam in gotovo ti je v olajšanje, da imaš vsaj eno prijateljico, ki te sprejema takšno, kot si.

Očitno te tudi doma podpirajo in ob tem je dobro, če želiš da te bodo tudi doma nadalje podpirali, da si odkrita z njimi. Bojim se, da boš sama težko rešila svoje težave z jezo. Jeza je čustvo, ki je zelo normalno in običajno, doživljamo ga vsi. Čisto preprosto: gre za to, da se odzovemo na to, kar si želimo, menimo, da bi moralo biti ali je prav in tem, kar vidimo, da se dogaja, da delajo drugi in se nikakor ne sklada, ne ustreza našim prepričanjem, ravnanjem… Ta naš odziv je lahko zelo hiter, manj kontroliran, vendar se ga lahko naučimo tako kontrolirati kot tudi izražati na drugačen način, način, ki je bolj sprejemljiv za naše socialno okolje. Naš odziv na jezo namreč lahko navzven deluje kot nasilje v različnih oblikah (fizični – telesni, besedni…), kar sproži obrambni in hitro tudi agresivni odziv pri drugih.

Jeza kot čustvo sproža v našem telesu (predvsem v našem notranjem dogajanju, ki ga imenujemo fiziologija – izločanje snovi določenih žlez v telesu, kar vpliva na naše notranje organe – pljuča, srce, možgane, želodec, jetra…) veliko napetost in potrebo, da odreagiramo. Nekateri postanejo rdeči v obraz, povzdignejo glas, postanejo nemirni, hitrejših gibov, ki so lahko manj kontrolirani…Ni čudno, da nekateri govorijo o temu, da v »nekom vre«, ali da izgleda, da »ga bo razneslo«. Sama si opisala, da si lahko jezo izločila iz telesa z boksanjem, udarci. Ob takšnem preplavljanju čustev, predvsem jeze, tudi drži, da možgani, predvsem razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ne, pa o posledicah, ne deluje. Delovanje v telesu pod vplivom jeze je premočno, te preplavi in ni prostora za razmišljanje, razum.

Bojim se, da nekaterih svojih reakcij, sploh tistih, ki jih težko ali ne zmoremo kontrolirati, ne zmoremo urediti sami. Na nek način si se naučila manj ustreznega načina izražanja jeze. Zato sem omenila možnost, da si odkrita z mamo, ki ti, kot si opisala, v glavnem stoji ob strani, te podpira in bi ti lahko pomagala pri iskanju ustrezne pomoči. Mama je tvoje izbruhe očitno že videla, ali sta ji mlajši sestri povedali za to? Mama se morda res na začetku lahko odzove hitro in z jezo, a saj tudi sama pri sebi to poznaš. Umiritev prinese razbremenitev in če boš mami priznala, da se sama bojiš tega, kar se dogaja s tabo, ti bo gotovo prisluhnila.

Za kontrolo težav z jezo bi bilo dobro razmisliti o kakšnem psihologu, ki se ukvarja z vedenjsko kognitivno terapijo, ki bi ti pomagal pri tem, kako bi uspešneje obvladala svoje izbruhe jeze in vedenja, ki so posledica čustev jeze. Nauči te lahko, kako boš sama to kontrolirala in uravnavala. Na ta način, preko vedenjsko kognitivne terapije bi se »odučila« neustreznega vzorca in bi se naučila bolj ustreznega načina izražanja jeze. O tem sem ti zapisala, ker sem tudi sama pred leti delala vedenjsko kognitivno terapijo in vem, kako učinkovito lahko pomaga.

Zato, ne sramuj se in ne skrivaj tega, kar se je zgodilo. Pokazala si, da si pogumna, prepoznati znaš, kaj se ti dogaja in naslednji korak je, da se naučiš, kako ravnati drugače.

Sicer pa se še oglasi kaj!

 

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja