Zakaj? Kje je smisel? Kje naj ga najdem?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

če prav razumem, se trenutno veliko sprašuješ o smislu življenja in predvsem o tem, zakaj bi se sploh trudil, če bomo na koncu vsi umrli in čez nekaj časa marsikaj od tega, kar danes počnemo, ne bo več pomembno. Hkrati praviš, da ti stvari, za katere sicer veš, da bi lahko izboljšale tvoje življenje, ne dajejo tiste iskre, ki bi te gnala naprej. Počutiš se praznega in izžetega, kot da bolj obstajaš in preživljaš, kot pa zares živiš. V svojem drugem zapisu si sicer pojasnil, da smrti ne vidiš kot rešitve in da se ti zdi življenje vredno živeti. Vseeno pa se mi zdi pomembno vzeti resno tudi občutek praznine in odsotnosti veselja, ki ga opisuješ.

Sprašuješ se, zakaj bi sploh opustil slabe navade, izboljšal telesno pripravljenost, pridobival znanje, razvijal svoje ideje ali nekoč ustvaril podjetje, če na koncu nič od tega ne bo trajalo večno. Mogoče pa vrednost teh stvari ni samo v končnem rezultatu. Če izboljšuješ svojo telesno pripravljenost, lahko skozi to spoznavaš svoje telo, premaguješ svoje omejitve in se v njem začneš bolje počutiti. Če pridobivaš znanje, se ti odpirajo nove možnosti in novi pogledi na svet. Če si želiš ustvariti podjetje ali razvijati svoje ideje, te bodo na tej poti čakali novi izzivi, ljudje, uspehi, neuspehi in izkušnje, za katere danes še ne moreš vedeti, kam te bodo pripeljale. Morda lahko ustvariš tudi nekaj, kar bo imelo vrednost za druge ljudi.

Zato te pri teh željah ne bi ustavljala, ampak ravno nasprotno. Če te privlačijo telesna pripravljenost, znanje, podjetništvo, razvijanje idej ali opuščanje navad, jih raziskuj. Ne zato, ker moraš na koncu postati neka popolna "najboljša različica sebe", ki bo končno našla smisel, ampak ker se lahko veliko smisla začne graditi ravno med potjo. Ko nekaj poskušaš, naletiš na ovire, ugotavljaš česa si sposoben, spoznavaš ljudi, doživiš uspeh in neuspeh, spremeniš mnenje in odkriješ nekaj, česar prej sploh nisi poznal. Ravno iz tega je sestavljeno življenje. Ni ti treba nekega dne priti do svoje popolne različice. Že to, da se razvijaš, preizkušaš stvari in ob tem spoznavaš samega sebe, je lahko pomemben del življenja.

To, da bomo nekoč vsi umrli, je dejstvo. Ampak iz tega še ne sledi, da je vse, kar se zgodi do takrat, brez pomena. Nekaj ni brez vrednosti samo zato, ker se nekoč konča. Potovanje ni nesmiselno zato, ker se vrneš domov, lep pogovor ni nepomemben zato, ker se konča in odnos ni brez vrednosti zato, ker morda ne traja vse življenje. Minljivost in nesmiselnost nista ista stvar. Morda se te čez sto let res nihče več ne bo spomnil, ampak zakaj bi moralo biti ravno to merilo, ali je bilo tvoje življenje pomembno? Smisel ni nujno nekaj, kar mora pustiti sled čez sto let ali spremeniti svet. Ni nujno, da nekaj traja večno, da ima vrednost.

Tudi s tem, da nič ne vpliva na nič, se ne bi povsem strinjala. Živimo med drugimi ljudmi in ves čas vplivamo drug na drugega, pogosto na načine, ki jih sami niti ne opazimo. Lahko nekomu pomagaš v težkem obdobju, nekaj ustvariš, nekoga nasmejiš, narediš svoje delo dobro, nekomu nekaj pokažeš ali preprosto z nekom preživiš lep dan. Tvoje ravnanje vpliva na druge ljudi, oni pa naprej na druge. Nikoli ne moremo zares vedeti, kam vse segajo posledice naših dejanj. Ni treba spremeniti sveta, da bi imel vpliv ali da bi bilo nekaj vredno.

Morda ti tudi ni treba postati "nekaj več". Lahko si dovoliš predvsem živeti. Postavljaj si cilje, izpolnjuj želje, preizkušaj stvari, ki te zanimajo, spoznavaj ljudi, potuj, uči se, ustvarjaj, premaguj izzive, dovoli si tudi kakšno napako in ob vsem tem spoznavaj samega sebe. Nekatere stvari ti ne bodo dale tega, kar si pričakoval, in jih boš opustil, druge te bodo morda presenetile. Življenje je zelo nepredvidljivo in danes ne moreš vedeti, kateri človek, izkušnja, priložnost ali izziv te čaka za naslednjim vogalom in kaj bo prinesel v tvoje življenje. Mogoče smisla zato ni treba najti vnaprej, da bi lahko začel živeti. Morda ga deloma ustvarjamo ravno skozi to, kako živimo.

Mogoče lahko pri sebi razmisliš tudi, kaj ti je bilo kdaj pomembno, čeprav od tega nisi imel nobene posebne koristi. Ob kom se počutiš bolj živega? Kdaj si nazadnje začutil pristno zanimanje, bližino, radovednost, mir ali veselje? Kaj bi želel poskusiti, če ti s tem ne bi bilo treba ničesar dokazati sebi ali drugim? Ni treba, da ti odgovori na ta vprašanja povedo, kakšen je smisel celotnega tvojega življenja. Lahko ti samo pokažejo, v katero smer bi bilo trenutno vredno narediti naslednji korak.

Ob vsem tem pa ne bi želela spregledati tega, da praviš, da ti nič več ne prinaša veselja, da se počutiš praznega in da nimaš prave želje po življenju. To je nekoliko drugačno vprašanje od tega, kakšen je smisel življenja. Če takšno počutje traja dlje časa, če si izgubil zanimanje tudi za stvari, ki so te nekoč veselile, ali če ti zmanjkuje energije in volje za vsakodnevno življenje, bi bilo dobro, da se o tem pogovoriš tudi z nekom, ki mu zaupaš oziroma s strokovnjakom. Ne zato, ker so tvoja vprašanja o smislu napačna, ampak ker je odgovore veliko težje iskati, kadar se hkrati počutimo čustveno izčrpane in prazne.

Napisal si, da veš, da je vredno živeti in da smrti ne vidiš kot rešitve. Če pa bi se to kdaj spremenilo in bi se pojavile misli, da ne želiš več živeti ali da bi si lahko kaj naredil, je pomembno, da s tem ne ostaneš sam in čim prej poveš nekomu od bližnjih ali poiščeš strokovno pomoč.

Mogoče ti za zdaj ni treba poznati odgovora na veliki "ZAKAJ?". Za začetek so lahko dovolj manjša vprašanja: kaj želim še doživeti, česa se želim naučiti, koga želim spoznati, kaj želim ustvariti in kakšen človek želim biti do sebe in drugih? Odgovori se lahko skozi življenje spreminjajo. In mogoče je ravno v tem, da ti ni treba že danes vedeti, kaj bo dalo pomen celotnemu tvojemu življenju, nekaj lepega.

Tanja Kodrič, dipl. psihologinja (UN)