Zakaj je zivljenje tako tezko?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej hvala za ta iskren zapis in pogum, da si svoje doživljanje delila tukaj na svetovalnici.

Pišeš, da imaš težave s komunikacijo in interakcijami z drugimi na sploh - ne veš kaj reči; če že kaj poveš pa imaš občutek, da te nihče ne posluša; svojih doživljanj ne deliš z drugimi; prav tako pa se večkrat raje umakneš. Opažaš tudi, da si brez energije in prave volje ter da večkrat z mislimi nisi pri stvari in razmišljaš o drugih, nepomembnih stvareh. Verjamem, da se ob vsem tem počutiš žalostno, obupano, tesnobno ter da čutiš tudi strah pred tem, da bi ostala brez bližnjih.

Omenila si, da si že naročena pri psihologu, vendar boš na prvi pregled čakala še kar nekaj časa. Želiš si, da bi že v tem času našla kakšno rešitev in bi se lahko počutila bolje. Vesela sem, da si želiš spremembe in da si pri tem že tako aktivna. Ker si izpostavila, da te to, da svoja čustva zadržuješ v sebi, ovira pri odnosih (predvsem v odnosu s fantom) in da imaš težave pri izražanju čustev, bi se lahko morda na začetku ustavili kar tukaj. Ljudje smo si v osnovi različni - nekateri lažje delijo svoja doživljanja, drugi o tem govorijo samo z določenimi ljudmi, tretji pa o tem ne želijo razpravljati. Pomembno pri tem je predvsem to, da najdemo za nas sprejemljiv način za izražanje čustev. Seveda lahko z delom na sebi in skozi čas dosežemo to, da nam je lažje deliti svoja doživljanja z drugimi, vendar bi bilo napačno pričakovati, da bomo iz danes na jutri povsem drugačni in sproščeni pri razpravljanju o doživljanju. Prepričana sem, da boš kaj več o tem izvedela pri psihologu, zato ti tukaj navedem samo kakšno strategijo, ki jo lahko uporabiš v času, ko čakaš na prvo srečanje. Ker je v partnerskem odnosu pomembno, da vemo kako se partner počuti, te spodbujam, da sama razmisliš na kak način pa bi partnerju lahko sporočila svoja doživljanja. V kolikor svoja čustva težko ubesediš in ti je pri tem neprijetno, lahko morda razmisliš o tem, da bi jih zapisala. Pri tem bi bilo dobro, da s partnerjem tudi naslovita ta vidik - da mu poveš, kako ti je težko govoriti o tem in da se zavedaš, da je pomembno, da on pozna tvoje doživljanje in je morda to (ali pa tudi kaj drugega, kar ti bolj ustreza) eden izmed načinov, ki bi ti pri tem pomagal. Tudi sicer bi bilo dobro, da vodiš neke vrste dnevnik, kamor lahko brez zadržkov zapišeš tiste vsebine, ki te bremenijo. Da bi bil to en način, kako daš iz sebe vse nakopičene vsebine, ki jih sedaj zadržuješ.

Glede tvoje zadržanosti v interakcijah pa lahko razmišljaš v tej smeri. Težko ti je najti načine za vzpostavljanje odnosov in se zato raje umakneš. S tem, ko se umakneš ne moreš dobiti drugačne izkušnje, kot da ti v interakciji ne gre - ker pravzaprav ni možnosti, da bi izkusila, kako pa je ko ti gre dobro. Vsak izmed nas se v odnosih z drugimi sooča z različnimi izzivi. Ker si omenila ravno to, da imaš občutek, da te nihče ne posluša ali pa da se boš zdela drugim dolgočasna, se lahko ustaviva morda ravno tu. Večkrat se zgodi, da povemo kaj, kar druge ne zanima ali pa naslovimo temo, ki je nekomu dolgočasna. Zgodi se tudi, da povemo kaj, kar si ne bi želeli, kaj kar je slišati neumno itd. To se dogaja tudi drugim, vendar se tem stvarem ne daje tako velikega poudarka. Sploh, če govorimo o komunikaciji v odnosih s prijatelji ali pa partnerjem. Večkrat tega sploh ne opazimo ali pa samo prezremo. Prepričana sem, da bi tvoje prijateljice raje slišale, da poveš kaj, kar jih ne zanima povsem, kot da se s tabo sploh ne slišijo. Enako velja tudi za tvojega partnerja. Sicer pa bi bilo dobro, da se začneš postopoma izpostavljati interakcijam z drugimi. Več kot boš v interakcijah, bolje se boš lahko počutila v njih in večja bo možnost, da ugotoviš, da si pri tem lahko tudi uspešna. Seveda lahko najprej začneš s tistimi interakcijami, kjer bi se počutila najmanj neprijetno. Ko ti bo v tisti situaciji manj neprijetno, lahko nadaljuješ z interakcijami, kjer ti je neprijetno in tako nadaljuješ po hierarhiji navzgor. Verjamem, da bo na začetku težko. Vseeno pa je to eden izmed načinov, ki se je izkazal kot učinkovit. Več o tem si lahko prebereš na: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/od-izogibanja-do-akcije-izpostavljanje/, kjer imaš tudi delovni list, ki ti je lahko v pomoč pri načrtovanju izpostavljanja. Glede na to, da imaš termin pri psihologu pa lahko brez problema počakaš do takrat in skupaj s psihologom ustvarita načrt izpostavljanja interakcijam ali izbereta kakšno drugo strategijo, ki bi ti ustrezala.

Omenila si, da se večkrat tudi vprašaš kaj je smisel življenja, ter da te le malo stvari razveseli. Opažaš tudi pomanjkanje energije in prave volje, kar se odraža pri tem, da se težko spraviš k neki aktivnosti. Verjamem da so občutki, ki jih opisuješ, zate naporni in ti vzbujajo občutke krivde. Več o tem, boš lahko zagotovo spregovorila s psihologom. Sama pa lahko skušaš v vmesnem času najti načine, kako se vseeno pripraviti, da izvedeš kakšno aktivnost. Pri tem izhajaj predvsem iz tega, kaj ti je všeč, kaj te pomirja in nate ugodno vpliva. V vsak dan skušaj vnesti vsaj kakšno pozitivno aktivnost, pri tem pa si lahko pomagaš tudi s kakšnim urnikom, kjer boš lahko opravljene aktivnosti tudi odkljukala in boš imela s tem vpogled v to, kaj vse si dosegla preko dneva. Ko se ti bodo po glavi pletle misli, ki se dotikajo tega, da nisi zanimiva, da si bedna, dolgočasna itd., imej pripravljeno kakšno pozitivno misel o sebi, ki si jo ponovi vedno znova. Prepričana sem, da imaš veliko lastnosti in sposobnosti, na katere si lahko ponosna in te delajo enkratno.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro,

Urška Pisar, mag. psihologije