zakaj jaz

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeno dekle,

najprej naj se ti zahvalim, da si tako iskreno delila svoje doživljanje. Verjamem, da si morala zbrati veliko moči, da si lahko zapisala kako se počutiš.

Pišeš, da se že nekaj časa sprašuješ zakaj imaš takšne težave kot jih imaš. Povedala si, da vidiš svet precej drugače in da se osredotočaš predvsem na slabe stvari. Sovražiš svoj izgled, zdi se, da nisi vredna življenja, da si drugim v napoto, da bi bilo bolje da ne bi obstajala, da te nihče noče, da si slaba oseba. Počutiš se osamljeno in v svoji stiski si si skušala pomagati s samopoškodovanjem, sedaj pa razmišljaš tudi o smrti. Naj povem, da mi je ob prebiranju tvojega zapisa žal, da si se znašla v takšni stiski in da vidiš sebe na način, kot si ga opisala. Predstavljam si, da se v vsem svojem doživljanju počutiš potrto, nemočno, obupano, osamljeno.

Izpostavila si, da se sprašuješ zakaj – zakaj se to dogaja tebi, zakaj ne zmoreš rešiti problemov, zakaj se te stiske kopičijo. Verjamem, da se ti zdi krivično, da se ravno tebi dogaja stiska, ki jo opisuješ. In verjamem, da vsekakor ni lahko biti v tvoji koži. Praviš, da ne zmoreš rešiti problemov. Glede na zapisano bi ti želela sporočiti, da ni potrebno, da si v tej stiski sama. Ravno nasprotno. Zelo pomembno bi bilo, da si najdeš podporo nekoga, ki ti bo v času, ko se počutiš še posebej nemočno in kot si sama opisala depresivno, v oporo. Mi lahko zaupaš ali imaš koga, na kogar bi se lahko v stiski obrnila? Je to morda šolska svetovalna delavka, kakšna učiteljica, zdravnica, si kdaj obiskovala kakšnega psihologa ali veš za kakšnega, v tvoji bližini? Pomembno se mi zdi izpostaviti, da si, pravzaprav naredila že kar nekaj, da bi ti bilo bolje. Pomoč si poiskala pri prijateljicah, sedaj si se obrnila tudi na svetovalnico. Predstavljam si, da te je odziv prijateljic dodatno prizadel in tvojo stisko še povečal. Upam pa, da ti bo moj odgovor v pomoč pri zavedanju da nisi sama – tukaj sem zate in spodbujam te, da skupaj poiščeva še nekoga v tvoji bližini.

Omenila si, da razmišljaš kako bi se ubila. Žal mi je, da je tvoja stika tako velika, da razmišljaš o tem, da bi končala svoje življenje. Prosim te, da mi sporočiš ali tudi sedaj razmišljaš o samomoru? Ali imaš pripravljen kakšen načrt? Na koga bi se lahko obrnila v svoji stiski? Ti lahko pri iskanju pomoči pomagamo mi na svetovalnici (pišeš nam lahko na tosemjaz@nijz.si)? Čeprav se ti zdi, da nisi vredna življenja, da bi bilo bolje, da te ne bi bilo, naj ti sporočim, da si vredna življenja. In predstavljam si, da imaš okoli sebe ljudi, ki bi lahko temu pritrdili. Verjamem, da se zdi težko ampak te spodbujam, da razmisliš kdo so tisti ljudje, ki te imajo radi in jim nekaj pomeniš. So morda tvoji starši, sorodniki, kakšni prijatelji, učitelji? Lahko razmisliš tudi o kakšni svoji pozitivni lastnosti? O tem, v čemer si uspešna? O kakšnem pozitivnem dejanju, ki si ga v svojem življenju naredila?

Pišeš, da imaš občutek, da si vsem v napoto in če si res tako slaba oseba. Sama ti lahko povem, da te nisem imela možnosti prav zares spoznati, pa sem kljub temu močno prepričana v to, da imaš veliko pozitivnih lastnosti. Naj ti tudi sporočim, da mi s svojim pisanjem nikakor nisi bila v napoto, ravno nasprotno – prepoznavam tvojo moč, da si o tem napisala ter moč, da se boriš za življenje. S tem namenom te tudi prosim za obljubo, da do naslednjič ko se slišiva, ne boš končala svojega življenja oziroma, da se boš v primeru, da se tega ne bi mogla držati, obrnila na katerega izmed naslednjih virov pomoči:

- Urgentna psihiatrična ambulanta v Ljubljani ali Mariboru,

- telefon v stiski (npr. TOM telefon - vsak dan od 12. do 20. ure na 116 111; zaupna telefona Samarijan in Sopotnik - 24 ur na dan na 116 123). 

Za konec bi dodala samo še tole. Si vredna življenja in si vredna ustrezne podpore in pomoči. Si dovolj – točno takšna kot si. Upam, da mi boš dovolila, da ti pomagam pri iskanju ustrezne podpore in pomoči. Upam, da se kmalu spet slišiva.

Urška Pisar, mag. psihologije