Zakaj imam samomorilne misli

Odgovor svetovalke:

Spoštovani fant,

hvala, da si svoje mislil delil na našem portalu. Pogumno je, da si prosil za pomoč. Navajaš, da te že dlje časa spremljajo misli o smrti, občutek prezrtosti, velika notranja napetost in izbruhi jeze. To niso znaki šibkosti, ampak signal, da nosiš preveč sam in da potrebuješ podporo.

Si morda že poskusil kakšno strategijo za obvladovanje vsiljivih misli? V tem priročniku https://live.editiondigital.com/e/221cpgqsc/prirocnik-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje#!page1 boš našel ogromno vaj, ki ti lahko pomagajo pri preusmeritvi misli. Vsiljive misli so pogosto kot pesek v očeh – bolj kot jih drgneš, slabše je. Poskusi narediti prostor med seboj in mislimi. Sprosti se. To so samo misli. Ne določajo te. Ko te preplavijo, jih ne poskušaj prepričati ali jih ustaviti, temveč si reci: »Aha, to je pač spet ena od mojih vsiljivih misli. Vem, da si nočem kaj narediti. To je samo alarm, ker sem pod stresom.« Misli so kot oblaki – ne zadržuj jih, samo opazuj, kako prihajajo in odhajajo. Čeprav si brez energije, ti bo lahka telesna aktivnost (sprehod, raztezanje…) pomagala sprostiti nakopičeno tesnobo v telesu.

Omenjaš razmišljanje o samomoru, kar je zelo resno in zaskrbljujoče. Kako pogosto razmišljaš o smrti oz. o tem, da te ne bi več bilo? Je to vsak mesec/teden/tu in tam/vsak dan? Kako dolgo že trajajo te misli? Kaj je tisto, kar te v tem trenutku najbolj bremeni – bi izpostavil kakšno konkretno stvar? Menim, da bi bila v tvojem primeru nujno potrebna strokovna pomoč. Si morda svoje misli že zaupal kakšnemu strokovnemu delavcu (osebni zdravnik, psiholog, šolska svetovalna služba, psihoterapevt, skratka nekdo, ki mu lahko zaupaš)?

Iz tvojega zapisa lahko razberem, da si zelo bister, saj sam ugotavljaš, da si bil kot najstarejši otrok deležen manj pozornosti kot tvoji bratje in sestre, kar lahko pusti globoke sledi. Mladostnik potrebuje, da je viden in slišan. Ko tega ni, se bolečina pogosto potisne navznoter. Več čustev hkrati (jeza, utrujenost, nemir…) te lahko zmede in misli o tem, da bi izginil, so lahko način, kako telo in psiha sporočata, da je prehudo. Prosim, ne ostajaj sam s tem, pogovor z nekom, ki te bo razumel, se mi zdi nujno potreben. Opisuješ, da si šel do mostu in si predstavljal skok v vodo, kar je zelo resen znak stiske. Dobro je, da si se znal ustaviti in da si svoje doživljanje opisal tukaj. To pomeni, da v tebi obstaja želja po življenju in potreba po podpori. Zelo pomembno je, da s to situacijo ne ostaneš sam.

Vedi, da samomor ni, ne more in ne sme biti rešitev, saj so vsi izzivi, težave, ki si jim trenutno priča, začasni in rešljivi. Zaupaj v svojo moč in potencial, ki je v tebi, da se bolečina zmanjša ali celo izgine. Odloči se za življenje. Poišči tiste drobne stvari v sebi in okrog sebe, zaradi katerih si lahko že ta trenutek hvaležen. Sprejmi pomoč in podporo, brez pomislekov in sramu saj si ju zaslužiš, točno takšen, kot si. V pojmu pomoč se skriva besedica MOČ, ki je znamenje poguma.

Kadar se znajdeš v stiski in razmišljaš o samomoru, o tem NUJNO obvesti nekoga, ki mu zaupaš in o tem odkrito spregovori. Lahko pokličeš tudi na telefon 01 520 99 00 (vsako noč, med 19. in 7. uro zjutraj). Svetovalci ti bodo po telefonu nudili zaupni pogovor in ti pomagali poiskati poti iz tvojih težav. Dodajam še dve telefonski številki, ki se jih lahko poslužiš, če boš v hudi stiski:

•    TOM telefon (116 111 – vsak dan, od 12:00 do 20:00)
•    Zaupni telefon Samarijan (116 123 – 24 ur na dan, brezplačno, anonimno)

Toplo priporočam tudi ogled te spletne strani: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/

Ko se boš počutil izgubljenega, si pomagaj z majhnimi dejanji, ki te prizemljijo v sedanjost: popij kozarec vode, stuširaj se, pojej svoj najljubši obrok, poslušaj glasbo, beri, riši, klepetaj s prijateljem ipd. Poskusi se spomniti, kaj te veseli ali kaj si rad počel, preden te je anksioznost preplavila. To, kar doživljaš je faza in čeprav se zdi, da traja predolgo, se bo spremenilo. Tvoja želja po sreči in življenju je močnejša od tvojega strahu. Kadarkoli lahko tudi na tem portalu napišeš svoja vprašanja, dileme in razmišljanja. V kolikor se stiska poveča ali če te vsiljive misli postanejo prehude, takoj obvesti starše ali jih deli s tvojo zaupno osebo. Bodi potrpežljiv s seboj. Pošiljam ti veliko moči.

Želim ti vse dobro iz srca,

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij