Vprašanje:
Zakaj boli
Tema: Samomor, Žalost in depresija
-
Od
Odvec
Odvec
Objavljeno: 24 nov. 2025 08:33
Nevem zakaj ampak nonstop se pocutim samo in zalostno in nicvredno zivljenja in odvec vsem, da bi bil svet boljsi ce me ne bi blo. In to tak boli. Ne vem zakaj ampak fizicno cutim bolecino od tega ker se pocutim zalostno, sploh ne vem ce je to normalno ker nobenega se misem slisala govorit o tem in nocem vec tega cutit ker je prevec ampak ne zgine ta obcutek s casom. Pa niti ne vem kaj je narobe in ko bi htela to svoji psihologinji povedat sploh ne vem kaj naj recem ker ne znam ubesedit kaj cutim in zakaj. Ampak samo vem da prevec boli. Prosim mate kaki nasvet nemorem vec sovrazim se
-
ra
rawr
rawr
Objavljeno: 26 nov. 2025 16:04
Hej,
najprej – res mi je žal, da se tako počutiš. Tisto, kar opisuješ, ni čudno ali nenormalno. Ko si dolgo časa zelo žalosten, prestrašen ali izčrpan, se lahko to čisto fizično pozna na telesu. Čutiš težo v prsih, bolečino v trebuhu, napetost v mišicah… ogromno ljudi to doživlja, samo redko kdo o tem govori. Nisi sama in nisi pokvarjena.
In prosim, verjemi mi nekaj: to, da se počutiš ničvredno ali odvečno, ni resnica. To so misli, ki jih povzroča stiska, ne pa dejansko stanje. Ko si v tem, se zdi, kot da bi svet res bil boljši brez tebe – ampak to ni realno, to je samo kruta laž, ki se pojavi, ko si preobremenjena in sama v občutkih. To ne pomeni, da te nihče ne rabi. To ne pomeni, da nimaš vrednosti. Samo pomeni, da ti je res neznosno težko.
Kar pa je še pomembno: te občutke lahko čisto normalno poveš psihologinji. Ne rabiš imeti lepih stavkov. Ni ti treba točno vedeti, zakaj se dogaja. Lahko ji samo rečeš nekaj takega:
“Zadnje čase se počutim zelo žalostno, ničvredno in fizično boli. Ne znam ubesedit, ampak je preveč.”
To je dovolj. Ona bo znala peljati pogovor naprej.
In prosim, če ti je res hudo ali če čutiš, da bi lahko naredila nekaj, kar bi ti škodilo, se takoj obrni na nekoga, ki ti lahko pomaga. Če si v Sloveniji, lahko kadarkoli pokličeš:
TOM telefon: 116 111
Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24/7)
ali se obrneš na urgentno psihiatrično pomoč.
To ni osramotilno. To ni preveč. To je skrb zase.
Res te prosim – ne ostajaj sama v tem. To, kar čutiš, je preveč za enega človeka. To ne pomeni, da si šibka, ampak da ti je bilo predolgo prehudo. In ta rana se lahko zaceli. Samo potrebuješ prostor, kjer te nekdo sliši in drži skupaj s tabo, da ti ni treba vsega sama nositi.
Prosim, drži se. Tvoje življenje ima vrednost, tudi če je zdaj ne čutiš.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 26 nov. 2025 16:37
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
najprej iskrena hvala za ta zapis, ki si ga delila na svetovalnici.
Pišeš o občutkih osamljenosti, žalosti, manjvrednosti, ki se pojavljajo ves čas in ne izginejo. Doživljanje, ki ga opisuješ, ti povzroča bolečino, ki se odraža tudi na telesni ravni. Pišeš, da težko ubesediš kako se počutiš, veš pa, da je vsega preveč in ne zmoreš več. Žal mi je, da doživljaš to, kar opisuješ. Videti je, da ti tvoje doživljanje predstavlja veliko stisko, zaradi česar zelo pozdravljam tvojo moč, da si o tem napisala na svetovalnici.
Čeprav praviš, da ne znaš ubesediti kar čutiš, sem ob branju tvojega zapisa dobila drugačen občutek. Zdi se, da si znala zelo dobro prepoznati svoja čustva, jih povezati s tem, kako se ti občutki odražajo na telesni ravni. Predstavljam pa si, da je v tvojem doživljanju še več, kot si zapisala sedaj. Hkrati tudi verjamem, da se je že vsakemu izmed nas zgodilo, da smo kdaj težko ubesedili kako se počutimo. In to je povsem normalno. Kar pa ne pomeni, da ni frustrirajoče. Ko iščeš načine kako ubesediti to, kar čutiš pa ne gre. Fizična bolečina, ki jo opisuješ je lahko vezana na tvoje stiske, ki jih opisuješ. Pomembno se zdi izpostaviti, da so naše misli, čustva in vedenja povezana, naša čustva pa se odražajo na telesni ravni. Vsekakor pa bi se zdelo pomembno preveriti na kakšen način se fizična bolečina odraža pri tebi in pri tem izključiti morebitne telesne oziroma organske vzroke.
Izpostavila si, da četudi bi želela o tem spregovoriti s tvojo psihologinjo, ne veš kaj naj rečeš. Kaj pa če tvoji psihologinji poveš točno tako kot si zapisala tukaj? Ali pa ji, v kolikor ti je o tem težko govoriti, pokaže ta zapis? Menim, da si zelo dobro izpostavila kako se počutiš in kaj ti predstavlja največjo stisko. Hkrati tudi verjamem, da bi bila tvoja psihologinja hvaležna, da bi ji povedala ali pokazala karkoli od prej zapisanega. Samo, če bo o tem seznanjena in o svojem doživljanju spregovoriš iskreno, ti bo lahko pri tem zares v podporo. Izpostavila si tudi, da ne veš kaj je narobe. Naj povem, da ni tvoja naloga vedeti kaj je narobe, pač pa deliti točno to, kar si delila tukaj z mano – svoje doživljanje, svojo stisko. Meniš, da bi lahko o tem spregovorila s svojo psihologinjo? Je kaj, kar bi te pri tem oviralo?
Napisala si tudi, da ne moreš več. Mi lahko prosim zaupaš, kaj si imela pri tem v mislih? Verjamem, da je zelo izčrpavajoče, v kolikor se ves čas počutiš osamljeno, žalostno, manjvredno. So morda kakšne stvari, ki pa te kljub vsemu veselijo in jih rada počneš? Ki ti pomagajo pri tem, da se vsaj za trenutek počutiš bolje?
Drago dekle. Vsekakor nisi odveč. Vsekakor je tvoje življenje zelo pomembno. Ti si pomembna. Zato je pomembno, da se ob ustrezni podpori boriš in skušaš najti načine kako premagati svojo stisko. Upam, da mi boš s svojimi odgovori dovolila, da sem ti lahko pri tem v oporo. V upanju, da se kmalu spet slišiva te lepo pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.