Za tino rezar oz stres

Odgovor svetovalke:

Draga Tia,

zelo sem vesela, da si se ponovno oglasila in poiskala pomoč, ko je bilo najtežje. Dejstvo, da si bila na oddelku in da si zmogla iti skozi to izkušnjo, je res pomemben korak, četudi se ti trenutno zdi, da še vedno nisi bolje.

Iz tvojega zapisa je jasno, da te flashbacki in napadi tesnobe še vedno močno obremenjujejo, posebej v šoli. Opisuješ, da se ti prizori kar »vsilijo«, da se telo začne tresti in se ne moreš umiriti, kar te popolnoma izčrpa. Pomembno je, da veš, da to ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe, saj so to značilni telesni odzivi po travmatični izkušnji. Tvoj živčni sistem se še vedno odziva kot da je nevarnost prisotna tukaj in zdaj, čeprav si v resnici na varnem. V tem tiči razlog, da so ti občutki tako močni in težko obvladljivi. Razumem tudi tvojo frustracijo, ker ti nekatere tehnike umirjanja ne pomagajo ali te celo še bolj vznemirijo. V takšnih trenutkih pogosto bolj pomagajo zelo preprosti, telesni načini umirjanja, kjer se ne siliš, da »ne misliš«, vendar telesu počasi pokažeš, da si tukaj in da si varna. Pomaga ti lahko, da se zavestno ozreš okoli sebe in si tiho poveš, kje si, da z nogami močneje pritisneš ob tla ali da se oprimeš nečesa konkretnega, na primer hladnega predmeta. Če je le mogoče, je priporočljivo, da v teh trenutkih nisi sama, ampak greš to nekoga, ki mu zaupaš (do sošolke, prijateljice ali odrasle osebe v šoli).

Ob tem, kar navajaš (vsakodnevni flashbacki, napadi tesnobe in velika izčrpanost) se mi zdi zelo pomembno, da dobiš dodatno podporo čimprej. Julij je še zelo daleč. Smiselno bi bilo, da skupaj z mamo ponovno kontaktirata psihiatrinjo ali ambulanto in povesta, da se stanje še vedno močno pojavlja. To ni pretiravanje, ampak realna potreba, da dobiš pomoč, ki jo trenutno potrebuješ. Kar se tiče tvoje želje po tem, da bi ugotovila kaj je »narobe« s tabo – nič ni narobe s tabo kot osebo. To, kar doživljaš, so posledice travmatične izkušnje, ki vplivajo na tvoje telo in misli. To so telesna občutja in odzivi, ki jih je postopoma mogoče umiriti in predelati, ob pravi podpori in času.

Želim, da se zavedaš, da si ob vsem tem naredila že ogromno. Poiskala si pomoč, sodeluješ z zdravniki, psihiatri, hodiš v šolo, kljub temu, da ti je težko. To pomeni, da se trudiš in boriš, tudi kadar imaš občutek, da komaj še zmoreš.

Če želiš, mi lahko napišeš, ali imaš v šoli kakšno osebo, kamor lahko greš, ko pride do občutkov, ki jih opisuješ ali pa skupaj razmisliva o tem, kako si v takšnih trenutkih še malo olajšati situacijo.

Ne ostajaj sama v tem. Deli svoje misli, ko je hudo in si zagotovi podporo, ki si jo zaslužiš.

Toplo te objemam.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij