Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Vsiljive misli

Tema: Stres in anksioznost

  • Cl

    Cloudy

    Cloudy

    Objavljeno: 04 okt. 2026 09:17

    Že od nekje 10. leta se mi dogaja, da imam določene vsiljive misli in moram nekatere stvari ponavljati. Ko sem bila mlajša, sem npr. morala stvari narediti 6- ali 9-krat, pred spanjem sem imela razne rituale in sem se določenih stvari večkrat dotaknila, ker sem imela občutek, da se bo drugače zgodilo nekaj slabega. Zaradi tega sem se takrat ful tesnobno počutla.

     

    Zdaj je tega manj, ampak še vedno včasih ponavljam določene številke ali stvari, čeprav vem, da nima smisla. Tudi drugače me skos nekaj skrbi, ogromno razmišljam in imam občutek, da večino časa živim v svoji glavi in vse premlevam. Zaradi tega se tudi zdaj velikokrat počutim tesnobno in mi je vse skupaj že zelo utrujajoče.

     

    Zanima me, če bi mi glede na to svetovali pogovor s psihologom oziroma kam bi se bilo najbolje obrnit.

  • ne

    nevemkdo

    nevemkdo

    Objavljeno: 05 okt. 2026 21:04

    Meni se tudi to dogaja. Kakšne stvari moram ponovit 6 krat, 8 krat, 12 krat ali pa kakšne besede ali stavke potiho ponavljat. In tudi jaz sem imela pred spanjem "rituale" in občutek, da če se česa ne dotaknem na točno določen način in npr. 6krat se bo zgodilo nekaj slabega. Tega zdaj ne počnem več tako pogosto kot včasih ampak še vedno moram npr. preden kam gremo kaj večkrat narediti in kaj ponavljati.                                            Tudi podoben občutek "da živim v svoji glavi" imam in včasih se mi zdi, da sploh ne doživljam življenja zares.  Rabila bi kakšen nasvet.

     

  • Uredništvo

    Ida Vraničar

    Objavljeno: 09 okt. 2026 18:57

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    res bi se ti rada zahvalila, da si se obrnila na nas in mi zaupala svojo izkušnjo, ki vsekakor ni enostavna. Iz tvojega sporočila razumem, da se s temi težavami soočaš že precej dolgo. Čeprav opažaš, da je nekaterih stvari zdaj manj, te skrbi in misli še vedno precej obremenjujejo. Predstavljam si, da je lahko zelo naporno, ko imaš občutek, da ves čas o nečem razmišljaš in se težko sprostiš.

    Zanima me, kako se s tem spoprijemaš danes. Omenila si, da določene stvari še vedno včasih ponavljaš, vendar v manjši meri. Kako se počutiš, če jih ne ponoviš oziroma poskušaš narediti drugače? Pa tudi, ali opažaš, da se tvoje skrbi pojavljajo predvsem v določenih situacijah, ali imaš občutek, da so prisotne skoraj ves čas? Najbolj me zanima, ali si v tem času odkrila kaj, kar ti pomaga, ko postanejo misli posebej naporne?

    Glede tvojega vprašanja o psihologu pa se mi zdi pogovor s strokovnjakom vsekakor dobra možnost. Predvsem zato ker te težave spremljajo že več let, ti povzročajo tesnobo in vplivajo na tvoje počutje. V pogovoru s psihologom bi lahko podrobneje raziskala, kaj se ti dogaja, in skupaj poiskala načine, kako si lahko pomagaš.

    Za začetek se lahko obrneš na osebnega zdravnika ali neposredno na Center za duševno zdravje odraslih (CDZO), kjer za prvi stik ne potrebuješ napotnice.

    Zanima me tudi, ali si se o teh težavah že kdaj s kom pogovarjala (s kakšnim odraslim, ki mu zaupaš) oziroma si morda že poiskala kakšno drugo obliko pomoči.

    Veseli me, da si se odločila o tem spregovoriti in poiskati nasvet. Čeprav se s temi težavami soočaš že dolgo, ni treba, da jih poskušaš obvladovati povsem sama. Če želiš, se nam lahko ponovno oglasiš in poveš še kaj več o tem, kako ti gre.

    Lepo te pozdravljam.

    Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)

  • Uredništvo

    Ida Vraničar

    Objavljeno: 16 okt. 2026 19:21

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    hvala, da si se tudi ti oglasila in z nami delila svojo izkušnjo. Verjamem, da ti je bilo ob branju sporočila druge punce vsaj nekoliko lažje, ko si videla, da se s podobnimi težavami ne soočaš samo ti. Iz tvojega zapisa razumem, da te ti občutki spremljajo že nekaj časa in da so lahko precej naporni. Veseli pa me, da opažaš, da se ti nekatere stvari zdaj dogajajo manj pogosto kot včasih.

    Morda lahko razmisliš, kdaj se ti potreba po ponavljanju določenih stvari najpogosteje pojavi. Je to takrat, ko si zaskrbljena ali pod pritiskom, ali tudi takrat, ko si sproščena? Kaj občutiš, če nečesa ne ponoviš? Si že opazila, kaj ti pomaga, da se takrat nekoliko umiriš? Prepoznavanje takšnih trenutkov ti lahko pomaga bolje razumeti svoje občutke.

    Ko se pojavi misel, da se bo zgodilo nekaj slabega, če določene stvari ne ponoviš, lahko poskusiš najprej opaziti, kaj se v tistem trenutku dogaja. Morda si lahko rečeš To je misel, ki me je prestrašila, ni pa nujno, da se bo zaradi nje res kaj zgodilo. Ni treba, da jo poskušaš na silo odgnati. Lahko jo poskusiš pustiti pri miru in opazuješ, kako se tvoji občutki sčasoma spreminjajo. Pomaga ti lahko tudi, da si kdaj zapišeš, kdaj se je potreba po ponavljanju pojavila, kaj si občutila in kako si se odzvala. Tako boš morda lažje prepoznala, ali se določeni vzorci ponavljajo.

    Omenila si tudi, da imaš včasih občutek, kot da življenja ne doživljaš zares. Predstavljam si, da je to lahko precej nenavadno ali neprijetno. Morda poskusi razmisliti, kako bi ta občutek opisala s svojimi besedami. Imaš takrat občutek, da si zatopljena v misli in težko spremljaš dogajanje okoli sebe, ali gre za kaj drugega? Se ti to pojavlja v določenih trenutkih ali tudi sicer?

    Ko opaziš, da si zelo zatopljena v misli ali težko spremljaš dogajanje okoli sebe, lahko poskusiš pozornost usmeriti na okolico. Na primer, poišči pet stvari, ki jih vidiš, štiri, ki jih lahko občutiš z dotikom, tri zvoke, ki jih slišiš, dva vonja in eno stvar, ki jo lahko okusiš. Takšna vaja ti lahko pomaga, da se za trenutek bolj osredotočiš na to, kar se dogaja tukaj in zdaj.

    Zanima me tudi, ali si o teh občutkih že govorila s kom, ki mu zaupaš, ali si se z njimi do zdaj spoprijemala predvsem sama. Ker te spremljajo že dlje časa, se mi zdi pomembno, da pri tem ne ostaneš sama. Morda bi se lahko obrnila na šolsko svetovalno delavko, s katero bi lahko skupaj raziskali, kaj se ti dogaja in kaj bi ti lahko pomagalo.

    Vesela sem, da si se odločila pisati in poiskati nasvet. Če želiš, nam lahko napišeš še kaj in z veseljem ti bomo prisluhnili.

    Lepo te pozdravljam.

    Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)

  • Cl

    Cloudy

    Cloudy

    Objavljeno: 17 okt. 2026 20:55

    Pozdravljeni,

    najprej se vam zahvaljujem za odgovor in vse nasvete.

    Ja te stvari se mi še vedno dogajajo precej pogosto. Velikokrat imam občutek, da moram določene stvari narediti ali pa razmišljati o določenih stvareh, in če tega ne naredim, postanem tesnobna. Takrat imam res občutek, kot da me nekaj kontrolira in da nimam čisto nadzora nad svojimi mislimi.

    Drugače pa imam nasploh občutek, da konstantno o nečem razmišljam in da sem večino časa ujeta v svoji glavi. Recimo že zdaj, ko pišem to sporočilo, se mi pojavljajo misli, kaj če si vse to sam izmišljujem, kaj če mi v resnici ni nič in vsi ljudje tako razmišljajo, samo jaz tega ne znam prenašati. Ali pa kaj če je z mano vse okej, pa se samo smilim sama sebi in se poskušam prepričati v nekaj, kar sploh ni res. In potem začnem razmišljati še o tem in se nekak vse skupaj samo stopnjuje.

    Edina stvar, ki mi do neke mere pomaga, je, da se poskušam zamotiti, s tem da grem nekaj delat ali pa se pogovarjam s kom drugim, da vsaj malo preusmerim svoje misli. Ampak zdaj, odkar sem začela s faksom in živim sama, sem tudi več časa sama s sabo in imam občutek, da sem zaradi tega še bolj ujeta v svoji glavi, še več razmišljam in mi je vse skupaj še težje. Sploh kadar sem pod stresom, se mi zdi, da se vse te stvari še veliko bolj stopnjujejo in postanem še bol tesnobna.

    V zadnjem času pa opažam tudi, da mi precej niha razpoloženje. V enem trenutku sem lahko res ful vesela, pozitivna in imam občutek, da je vse okej, že v naslednjem pa se lahko počutim grozno, žalostno in brez neke prave volje. Včasih sploh ne vem, zakaj pride do tega. In iskreno mi je vse skupaj že res utrujajoče, ker imam občutek, da moji možgani nikoli ne nehajo razmišljati in si včasih res želim, da bi mi jih lahko nekdo preprosto zamenjal, samo da bi imela malo mira v svoji glavi.

    O teh stvareh se do zdaj nisem še nikoli z nikomer pogovarjala, ker sem nekako že od nekdaj navajena, da svoje težave rešujem sama in o stvareh, ki se mi dogajajo ne govorim drugim. Tudi zato mi je malo težko vse to opisati, ker včasih še sama ne razumem čisto, kaj se dogaja v moji glavi.

    Res se vam še enkrat lepo zahvaljujem za odgovor in za to, da ste si vzeli čas zame.

  • Uredništvo

    Ida Vraničar

    Objavljeno: 26 okt. 2026 15:12

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    še enkrat se ti bi rada zahvalila, ker si se ponovno oglasila in mi podrobneje razložila, kaj se ti dogaja. Vesela sem, da o tem govoriš odprto, še posebej ker si napisala, da si svoje težave do zdaj večinoma reševala sama in jih nisi vajena deliti z drugimi.

    Iz tvojega sporočila zdaj bolje razumem, kako močno te vse skupaj obremenjuje. Občutek imam, da ti misli in skrbi pogosto ne dajo miru, ob tem pa imaš tudi včasih občutek, da nad njimi nimaš nadzora. Omenila si tudi, da se je tvoje počutje po začetku študija in selitvi na svoje še poslabšalo. Obdobje precejšnjih sprememb lahko prinese tudi nove pritiske, še posebej, če se hkrati spoprijemaš s težavami, ki te spremljajo že dlje časa. Zato verjamem, da se lahko počutiš ob vsem tem obremenjneno.

    Rada pa bi se ustavila pri tem, da se včasih sprašuješ, ali si vse skupaj morda samo domišljaš oziroma ali so tvoje težave sploh dovolj resne. Razumem, da te lahko takšni dvomi še dodatno zmedejo, vendar se mi zdi pomembno, da svojih občutkov zaradi tega ne zmanjšuješ. Že to, da te vse skupaj tako izčrpava in vpliva na tvoje vsakdanje življenje, je dovolj dober razlog, da poiščeš podporo.

    Napisala si, da ti vsaj malo pomaga, ko se zaposliš s kakšno dejavnostjo ali pogovarjaš z drugimi. Morda lahko razmisliš, kako bi tudi zdaj, ko živiš sama, ustvarila več takšnih trenutkov. Na primer čez dan si lahko večkrat vzameš čas za dejavnosti, ki te veselijo, se s prijatelji ali sošolci dogovoriš za druženje ali ohranjaš stik z ljudmi, ob katerih se dobro počutiš. Ni ti treba, da poskušaš vsako neprijetno misel takoj odgnati in se je/jih izogibati. Včasih lahko poskusiš zgolj opaziti misel, da se je pojavila, in svojo pozornost postopoma vrniti k temu, kar si počela.

    Glede na vse, kar si mi zdaj zaupala, bi te rada še enkrat spodbudila, da razmisliš o pogovoru s strokovnjakom, kot sva omenili že v prejšnjem pogovoru. Predvsem zato, ker te težave spremljajo že več let, v zadnjem času pa opažaš, da se stopnjujejo. Takšen pogovor bi ti omogočil, da brez zadržkov raziščeš svoje občutke in postopoma najdeš nekaj, kar ti o pomagalo. Ker si zdaj študentka, lahko preveriš tudi, ali ima tvoja fakulteta oziroma univerza na voljo psihološko svetovanje za študente. Veliko univerz za študente nudi brezplačne pogovore s študenti psihologije ali strokovnjaki s podorčja psihologije. Še vedno pa se lahko obrneš tudi na osebnega zdravnika ali Center za duševno zdravje odraslih.

    Razumem pa, da je lahko prvi korak k temu težak, če si vajena vse reševati sama. Ni ti treba, da znaš že na začetku vse pojasniti ali razumeti. Pravzaprav si v svojih sporočilih zelo dobro opisala, kaj doživljaš, in če bi ti bilo lažje, lahko del zapisanega uporabiš tudi kot izhodišče za prvi pogovor. Pomembno pa je, da s tem ne ostaneš sama. Zanima me, kako se ti zdi možnost, da bi se o tem pogovorila še z nekom v živo. Je kaj, kar te pri tem zadržuje?

    Ob tem pa bi te tudi spodbudila, da podporo poiščeš tudi med ljudmi, ki so ti blizu. Morda imaš prijateljico, družinskega člana ali koga drugega, ki mu zaupaš in bi mu lahko povedala vsaj del tega, kar si zaupala nam. Tudi na fakulteti se lahko postopoma povežeš s sošolci oziroma kolegi, s katerimi se dobro razumeš. Ni treba, da tej osebi takoj poveš vse ali da od nje pričakuješ rešitve. Včasih nam lahko že pogovor, druženje ali občutek, da imamo nekoga, na kogar se lahko obrnemo, nekoliko olajša težke trenutke. Še posebej zdaj, ko živiš sama in opažaš, da ti je zaradi tega težje, se mi zdi pomembno, da imaš ob sebi ljudi, s katerimi lahko ohranjaš stik.

    Čeprav si že dolgo vajena svoje težave reševati sama, to ne pomeni, da moraš vedno vse zmoči brez pomoči. Pravzaprav je lahko to, da nekomu dovoliš, da ti prisluhne in stoji ob strani, pomemben korak. Ni treba, da se vse spremeni takoj ali da takoj najdeš odgovore na vse svoje skrbi. Za začetek je dovolj že majhen korak, ki si ga naredila že sedaj, z iskanjem pomoči oz. podpore zunaj sebe.

    Vesela sem, da si mi zaupala svoje skrbi in morda je to začetek, da si dovoliš sprejeti podporo tudi od drugih. Če boš čutila potrebo, pa se lahko ponovno oglasiš. 

    Želim ti lep dan.

    Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje

Mobilna navigacija