Vprašanje:
Vsiljive ali samomorilne misli?
Tema: Samomor, Stres in anksioznost
-
To
Touti
Touti
Objavljeno: 09 nov. 2026 17:35
Pozdravljeni,
že vnaprej se opravičujem za dolgo sporočilo in morebitne slogovne napake.
Že nekaj let se srečujem z neprijetnimi mislimi in ne vem, kaj naj z njimi, še posebej zato, ker postajajo vedno močnejše.
Ne vem točno, kdaj so se začele, bi pa rekla, da okoli 6. razreda. Takrat me še niso skrbele, saj so bile relativno redke in niso bile tako žive, kot so zdaj.
Že od malega imam velike težave s stresom. Najprej so se vsiljive misli pojavljale v obliki nasilja, usmerjenega proti sebi (misli o praskanju in trganju kože, tepenju ter vlečenju las). Bolj ali manj so se navezovale na nestabilnost družine in sčasoma tudi na ocene. Zdaj pa imam občutek, da so se popolnoma razširile na vse dele mojega življenja.
Ob močnem valu teh misli se počutim resnično paralizirano. Želim si, da bi se nehale, in razumem, da bi se bolje počutila, če bi se osredotočila na mirnejše in varnejše misli, vendar mi tega telo oziroma jaz ne dovoliva. Občutek je, kot da se možgani zataknejo pri določeni misli in jo neprestano predvajajo v mojem umu.
Kot rečeno, so se mi te temnejše misli začele pojavljati okoli 6. razreda. Takrat je prišlo do velikega porasta nemira doma in pritiska zaradi lastnih ter šolskih pričakovanj. Količina in intenzivnost teh misli sta se ponovno povečali, vendar sem jih še vedno lahko obvladovala.
V 7. razredu so me vedno bolj zanimale filozofske teme, vendar so bile v tem obdobju vse bolj usmerjene v samomor (kako se oseba počuti, o čem razmišlja, kako pride v takšno stanje itd.) in so sčasoma postale bolj osebne. To se je razvilo v neprestane misli o samomoru, ki so se mi pojavljale v povezavi s šolskim straniščem.
Ni me toliko strašila možnost, da bi to dejansko naredila, temveč predvsem to, kako jasne in močne so te misli postajale. Lahko sem počela karkoli, pa je bila ta »slika« vedno nekje v ozadju mojih misli.
V 8. razredu sem doživela velik padec v počutju. Manj sem hodila v šolo, bila sem bolj utrujena, zanemarila sem osebno higieno in nisem več čutila potrebe po vzdrževanju stikov s prijatelji. Vse mi je šlo na živce, večino časa pa sem preležala v postelji, jokala in spala. To je bilo najtemnejše obdobje zame.
Zaradi nekega razloga me je bilo zelo strah, da bom umrla. Čeprav nisem ničesar načrtovala ali nameravala, je bil ta strah še vedno prisoten. Nekajkrat se je zgodilo, da sem šla ležat ali pa se nenadoma zbudila in začela jokati, saj sem imela iz nekega razloga v glavi občutek, da bom zgodaj umrla. V tem obdobju je bila tudi podoba, povezana s šolskim straniščem, še posebej izrazita.
V 9. razredu sem se nekako pobrala in uspešno končala osnovno šolo. Misli niso izginile, vendar niso bile več tako intenzivne.
V 1. letniku so misli ostale, vendar mi misli o samomoru v povezavi s šolskim straniščem, ker nisem bila več v osnovni šoli, niso več prihajale na misel. Misli o samomoru so se ob uživanju alkohola, cigaret in drugih substancah zagotovo okrepile, vendar sem dovolj prisebna, da vem, da bi mi te dolgoročno samo poslabšale stanje. Proti koncu leta sem si tudi sama poiskala psihologinjo in začela obiskovati svetovalno delavko, saj sem mislila, da mi bo to pomagalo.
Sedaj pišem, ker se mi kljub temu, da sem mislila, da mi gre na bolje, zdi, da se ponovno dogaja to, kar se je dogajalo v 7. razredu. Razlika je v tem, da so se zdaj pričakovanja zvišala. Ne smem si več privoščiti toliko izostankov, tudi če bi si želela »odpočiti«, saj za to nimam več takšne možnosti.
Približno mesec dni nazaj sem imela nekakšen napad v šoli, zaradi česar so me poslali k svetovalni delavki. Ta je sama presodila, da bi bilo dobro, da greva še isti dan na UKC na pregled. Na koncu sva res šli, vendar pregleda nisem imela.
Najbolj me skrbi, da se mi zdi, da nimam več enakega odpora do samomora, kot sem ga imela včasih. Objektivno vem, da samomor ni rešitev, vendar se mi v trenutkih, ko sem v zelo slabem stanju in mi misli bliskovito rojijo po glavi, včasih res pojavi želja, da bi umrla.
Čudno mi je, kako hitro lahko moje počutje niha. Sicer bi rekla, da sem precej vesela oseba z veliko energije, in tudi veliko ljudi bi me tako opisalo. Vendar mi nič od tega, kar počnem, ne daje občutka, da si resnično želim živeti. Čustvujem, sem vesela in se smejim, vendar pri tem ne čutim takšne povezanosti z dejavnostmi oziroma zadovoljstva, ki bi me še dodatno motiviralo za nadaljevanje.
Nimam težav z vzdrževanjem odnosov. Imam veliko dobrih prijateljev, ki jih imam rada, nadpovprečne ocene in nimam finančnih težav ali drugih večjih skrbi, razen tistih, ki izhajajo iz mene same. Edina večja težava je napet odnos s starši.
Verjamem, da mi boste priporočili pogovor s psihologinjo. Moje vprašanje pa je, ali bi v primeru, da bi šla k njej in ji vse to povedala, sledil kakšen poseben postopek. Bi o tem obvestili mojo mamo ali bi mi dali možnost izbire?
Razumem, da je vsak primer drugačen, vendar me je strah predvsem tega, ker mi je vse skupaj tako neznano, da me že sama negotovost glede tega, kaj bi sledilo, precej straši in skrbi.
Rekla sem, da sem dovolj prisebna, da si ne bi naredila česa hudega. Želim si samo, da bi mi bilo bolje. Mislim, da globoko v sebi v resnici nočem umreti, vendar se s tem, kar doživljam, spopadam že tako dolgo, da ne vidim več izhoda.
Bi mi še kaj priporočili? Ali menite, da lahko to, kar doživljam, vzamem resno, ali pa si vse skupaj samo domišljam?
Hvala za vaš čas in odgovor.
-
Uredništvo
Jožica Barborič
Objavljeno: 13 nov. 2026 13:27
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena, hvala za to iskreno in izčrpno pismo, tudi zelo samokritično, analitično. Na koncu pisanja sprašuješ, koliko naj vse to razmišljanje, občutke, jemlješ resno. Draga moja vse, kar je v zvezi s tabo, vse kar doživljaš, razmišljaš, te skrbi in ti vliva strah, je pomembno.
Prvi korak k okrevanju je vedno zavedanje in potem sprejemanje in soočanje s težavo. Zelo vzpodbudno in pohvalno zate, da si poiskala strokovno pomoč. Če doslej še nisi odkrito spregovorila s psiholiginjo, je sedaj gotovo pravi čas za to. Nič se ne boj, saj bo nadaljnjo obravnavo gotovo načrtovala skupaj s tabo.
Poraja pa se mi vprašanje v zvezi z mamo. Odkod strah, da bi mati izvedela, kaj doživljaš? Ali med vama ni zaupanja? Omenjaš sicer napet odnos s starši, a to najbrž ni edini razlog nezaupanja. Ali pač? Pomembno je, da tudi o tem odkrito spregovoriš s psihologinjo.
Želim ti veliko poguma pri naslednjih korakih. Verjamem, da zmoreš in uspeš vse izpeljati v pravi smeri. Kadarkoli sem na voljo za dodatna vprašanja in razmišljanja.
Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
To
Touti
Touti
Objavljeno: 15 nov. 2026 14:02
Hvala za odgovor.
Glede mame – kot sem že pisala, sem šla na pregled v UKC, ki pa ga na koncu nisem imela. Ko sem prišla domov, se je začela dret, mene in svetovalno delavko je žalila in namesto da bi se stanje umirilo, se je vse skupaj samo še stopnjevalo.
Počutila sem se res obupano. Pričakovala sem, da me bo mama potolažila oziroma opazila, da nisem tako dobro, kot bi si želela biti, ter da se bova lahko v miru pogovorili o vsem. Namesto tega se je po že tako napornem dnevu vse skupaj sprevrglo v večurno prepiranje.
Po tem dogodku sem se nekako čustveno odmaknila od mame. Ne želim si, da bi mi ponovno začela očitati moje počutje in se zaradi moje "slabe volje" spet začela dreti name. Že nekajkrat pred tem sem ji poskušala povedati o svojem stanju in mislih, vendar se ni nič spremenilo.
Zavedam se, da ima tudi mama svoje težave – anksioznost, depresijo in samomorilne misli, za katere ima tudi zdravniško diagnozo. Poleg tega doživlja verbalno nasilje s strani očeta. Zato si težko predstavljam, kako bi mi lahko pomagala pri mojih težavah, če se že sama sooča s toliko svojimi, čeprav vem da je moja mama.
S psihologinjo sva se že pogovarjali o kar nekaj temah, vendar nisem vedela, ali bi bilo dobro, da bi tako hitro načela tudi tiste "najtežje". Zaradi neznanih razlogov je bilo najino zadnje srečanje odpovedano in prestavljeno za ~4 mesece, zato sva imeli v relativno kratkem obdobju precej malo srečanj.
Ker ste omenili, da se lahko še kaj pozanimam, bi vas še rada vprašala, kako naj takšno temo sploh predstavim oziroma kako naj začnem pogovor o njej? Še vedno imam precejšnjo tremo pri govorjenju o teh globljih temah. Včasih me je tudi strah, da samo iščem pozornost, če sama načnem tako neprijetne teme.
Hvala za vaš čas in lep pozdrav.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.