Vsega preveč

Živjo,

pišem prvič in mi je malo nerodno, ampak res ne vem več, kako naj vse to prenašam sama. V meni se je nabralo preveč – preveč žalosti, občutka, da sem sama, da me nihče zares ne razume. Včasih se mi zdi, da samo hodim skozi dneve, kot da sem prazna, kot da nimam več moči za čustvovanje.

Doma je zelo težko. Moja mama se ločuje že drugič, midve nimava najbolj stabilnega odnosa, poleg tega pa imam še polbratca in polsestrici, ki so majhni in me skrbi za njih. Mama ima nizko plačo, seli se, in zdi se mi, da mi ljudje ves čas postavljajo vprašanja, kot da sem jaz odgovorna za vse – “Kaj se dogaja doma?”, “Kako je z mamo?”, “Kaj bo z otroki?” Jaz pa samo želim dihati in živeti kot normalno dekle, brez tega občutka, da moram biti močna za vse.

Z očetom tudi ni preprosto. Ima novo partnerko, z njeno hčerjo pa si delim sobo. Zelo sva si različni, ne pogovarjava se, in včasih me to zelo utesnjuje. Počutim se, kot da nimam več prostora, kjer bi lahko bila jaz. Nimam kotička, kjer bi čutila mir.

Edini, ki mi resnično veliko pomeni, je moj fant. Ampak tudi tu včasih čutim težo. Težko sprejemam, ko gre kam brez mene, ko me ne vključuje v stvari, ki so mu pomembne. Zdi se mi, da me ima rad, ampak me tudi ne razume vedno. Zelo me boli, ker bo ravno za moj rojstni dan šel na dopust brez mene, in to je že drugič. Počutim se izpuščeno in razočarano.

Poleg vsega pa še delam vsak dan po 8 ali 9 ur, in ko plačam bencin in osnovne stvari, mi ne ostane nič. Počutim se kot da samo garam, pa mi nič ne uspe. Nimam prostora za sprostitev, nimam denarja, da bi si privoščila kaj, kar bi me osrečilo, in niti ne vem več, kaj bi me sploh osrečilo.

Rada bi si poiskala pomoč, morda psihologa, ampak me je strah. Ne vem, kako začeti pogovor, kako nekomu zaupati, če sem vse življenje navajena zadržati stvari v sebi.

Ne iščem popolnega odgovora – samo iskreno, varno besedo. Nekoga, ki bo rekel: “Vem, da je težko. Ampak nisi sama.”