Vse za druge

Odgovor svetovalke:

Hvala za iskren zapis. Opisuješ, kako se ti prižge “avtopilot,” ko je nekdo zraven - začneš brati signale, ugibati pričakovanja in se skušaš prilagoditi tako, da bi bila sprejeta. To ni čudnost, ampak je tipičen vzorec anksioznosti: ker naši možgani hočejo preprečiti socialno zavrnitev, delajo 100 analiz na minuto, ker se nam zdi, da bomo tako preprečili najslabše.

Tudi naslov, ki si ga dala svojemu pismu je zelo zgovoren: “Vse za druge.” Praviš, da sebe pogosto doživljaš od zunaj, skozi tuje oči, kot da moraš ves čas preverjati, kako izpadeš in kaj bi drugi radi videli. To je tipičen vzorec pri socialni anksioznosti: namesto da bi bila v stiku s tem, kaj ti misliš, čutiš in kaj te pri osebi nasproti tebe zanima, začneš ocenjevati: kako stojim, kako govorim, kaj si mislijo? In bolj ko se opazuješ na tak način, bolj se ti zdi, da nisi dovolj. To je rezultat, kadar se primerjaš z neko idealno podobo. Za to pa vemo, da jo je nemogoče uresničti. Tako da, na kratko: cilj ni, da postaneš popolna ali wow, ampak da se vračaš nazaj k sebi, da si prava ti, da ti ni treba igrati neke vloge, ki so ti jo dodelili drugi, da odkrivaš samo sebe in da si lahko en dan taka in drugi dan drugačna.

Ker se tvoje vprašanje ne konča, bom odgovorila na tisti del, ki je jasen: kako to razumeti in kaj lahko začneš delati, da bo lažje. Kaj se ti v dogaja - v tvojih mislih se odvije veriga:

• Sprožilec: nekdo te pogleda, nekaj reče, je blizu tebe.
• Misli: “Kako me vidi?”, “Kaj pričakuje?”, “Kako moram biti, da bom ok?”
• Pritisk: “Moram narediti wow efekt, da ne bo razočaran_a, da mu_ji bom všeč.”
• Vedenje: prilagajanje, igranje vloge, včasih tudi laganje, skrivanje “da nimam vsega”.
• Kratkoročno olajšanje: trenutek miru.
• Dolgoročno: več strahu in še več potrebe po nadzoru, ker se v tvojih mislih potrdi, da je to nevarna situacija, ki jo analiziranje reši. To je kot da bi imela v sebi zelo strogo PR-ekipo, ki hoče upravljati tvoj “ugled” pri vsakem človeku. Problem je, da PR-ekipa nikoli ni zadovoljna in te vedno bolj izčrpava.

Dve pomembni resnici, ki pomagata (čeprav ju anksioznost ne mara):

• Ne moreš kontrolirati, kaj si drugi mislijo. Lahko vplivaš, ne moreš pa voditi njihovega uma.
• “Biti všeč vsem” ni cilj, ki ga človek lahko doseže. To je tako, kot bi hotela, da bi vse pesmi na svetu bile vsem najljubše.

Mini-orodja, ki jih lahko začneš uporabljati takoj

1) Preklop: ko ujameš misel “Kaj želi ta oseba videti?” poskusi misel prepoznati kot “branje misli” in naredi zamenjavo: Pomisli: “Zdaj poskušam brati misli.” Nova misel: “Ne vem, kaj si misli. Vem pa, kaj jaz želim povedati ali narediti. Ne rabim wow efekta, rabim dovolj dobro.”

2) Pravilo 70 %. Socialna anksioznost hoče 100 % popolnost (wow, brez napak, brez dvomov). Ti pa treniraš: “Dovolj dobro je 70 %. In to je uspeh.” Primer: odgovorim normalno, ne idealno; sem prijazna, ne popolna; povem resnico, čeprav ni bleščeča.

3) “Majhna resnica” namesto laganja. Opazila si, da laganje pride iz želje, da bi bila sprejeta. To je razumljivo, ampak te potem še bolj stisne (ker moraš držati zgodbo skupaj). Poskusi: izberi eno majhno resnico, ki ni nevarna, je pa bolj pristna. Primeri: “V bistvu sem zadnje čase kar pod stresom.” “Nisem še čisto prepričana, kaj bom.” “Trenutno nimam vsega razčiščenega, ampak delam na tem.” To je kot da bi počasi spuščala zrak iz pretesnega balona, namesto da ga držiš, dokler ne poči.

4) Preusmeri pozornost navzven (30 sekund). Ko si v pogovoru in te odnese v analizo: opazuj osebo, barvo oči, ton glasu, vsebino stavka (ne sebe). Če ne veš, kaj bi rekla, postavi vprašanje (tako splošno): “Kaj ti je bilo v tem dnevu najbolj naporno?” “Kako ti gre s šolo/delom?”
Socialna anksioznost te potegne “notri”. Ti pa preprosto raje pogledaš skozi okno.

Upam, da sem uspela ujeti in odgovoriti tudi na tisto manjkajoče v tvojem sporočilu. Če ne, se še kaj oglasi.  Razmisli tudi o naslednjem: kaj bi ti pomagalo, da se boš počutila bolje med ljudmi? Kaj te zanima - poišči tiste, s katerimi deliš skupne interese. Ali se lahko z nekom pogovoriš o tem, kar te teži - družina, drugi odrasli, učitelji oz. profesorji? Tako kot na travniku najdemo različne rože - ene rasejo same in druge v gručah, taki smo tudi ljudje. Ne potrebujemo vsi množice občudovalcev. Osredotoči se na tiste, ki so “tvoji”, zaupaj jim svoje strahove in skoraj zagotovo ti bo lažje.

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.