#to sem jaz

Vprašanje:

Vse slabo, zakaj?

Tema: Čustva, Nasilje, Odnosi v družini, Samomor, Žalost in depresija

  • NL

    NL

    NL

    Objavljeno: 28 dec. 2022 08:56

    Ne morem vec. Mislim, da sem prisla na tocko, ko kmalu ne bom vec tu. Ze vse zivljenje (19 let) mi gre vse narobe. Od starsev, nasilje doma, nikoli me ni nihce maral, ko sem kaj potrebovala (objem, pogovor, podporo) tega nisem nikoli dobila ze takrat in sedaj odrasla tudi ne. Vedno so mi govorili, da nisem vredna nicesar, da so drugi boljsi kot jaz, da drugi to in ono, jaz pa ne, tezko sem se ucila, bila sem vedno brez prijateljev, potem kasneje v srednji se je vse skupaj poslabsalo. Starsev se bolj ni brigalo zame, vedno bolj sem se izogibala ljudem, zacela sem imet svoje mnenje in to domacim ni ustrezalo in so me vedno tolkli dol in se sedaj me imajo za otroka ki nima pojma, ki ne sme imeti svojega mnenja, skratka sem odvec. Popuscala sem v soli, zacela sem se prenajedat, izgubila sem voljo do zivljenja. Volje za nicesar nimam ze skoraj 4 leta. Sedaj doma imata vsaj svojega partnerja, ceprav sta se skupaj porocena. U glavnem katastrofa.

     

    Izrazila sem zeljo, da grem proc ceprav sem na to hiso zelo navezana in se ko sem sla v solo v naravi sem jokala ker sem sla, no in se je mama mocno ujezila ko sem omenila odhod. Da mi ne pusti nikamor, da jaz moram biti tu, ker sem edinka, da itak nimam od cesa ziveti in se ne bom znasla. Potem sem rekla da pa naj mi pomagajo za zacetek, financno, in nocejo. So rekli da imam kje ziveti (se pravi doma) in da drugega kot to ne bojo podpirali. Doma ne smem pa nicesar - ce si kuham jih moti da zakaj ravno v tistem trenutku moram, pa zakaj moram kuhati to ker smrdi, zakaj jem to in ne ono... Obup.

     

    Za bozic sem bila sama ker nisem imela s kom bit. Oni so bili proc z drugimi, jaz pa sama. Veliko sorodnikov nimam, pa tudi me (nas) nikoli niso sprejeli medse ker se imajo za nekaj vec, mi smo pa bolj preprosti. Imam le babico, ki je v dso in dementna. In cel bozic sem jokala. In sklenila, da tako ne gre vec. Uniceno imam zivljenje, zdravje (zbolela sem za razlicnimi boleznimi in ni povratka nazaj), nimam druzine, nimam nicesar, se najbolj pa nimam volje do zivljenja. Kar mi onemogoca prakticno vse.

     

    Vsak dan sem tudi kot ze receno osamljena, vsi (npr sosedje) mislijo da sem dobro, odlicno. Kar pa ni res. Pa vsak dan sem napeta, kaj bo, bom kaj rekla narobe, bom kaj naredila narobe, bo kdo zjal name za brezveze. Doma sem starsem ze povedala, da najboljse da nardim samomor, ampak se mi smejijo. Ne jemljejo resno. Zato bi rada vsaj to dokazala, da zmorem. 

    Sodeluj v pogovoru

  • Uredništvo

    Uredništvo

    Objavljeno: 28 dec. 2022 09:44

    Pozdravljena,

    prejeli smo tvoje pismo. Hvala za zaupanje. Svetovalka - psihologinja ti bo nanj kmalu odgovorila.

    Medtem, ko čakaš na odgovor, ti sporočamo še druge vire pomoči, ki jih imaš na voljo.

    Ni treba, da si v stiski sama.

    Ostani povezana z nami - Uredništvo

  • Di

    Dijak

    Dijak

    Objavljeno: 28 dec. 2022 09:57

    Pozdravljena!

    Najprej bi ti povedal da mi je zelo hudo za tebe. V Sloveniji je čedalje več samomorov. Točno zaradi staršev ker nas nočejo razumeti in nam ne dovolijo do besede. Tudi meni v svojemu življenju sem tarča nasilja sorodniki nas nemarajo ker naj bi bili mi predobri za njih. Nimam prijateljev sem edinec sem na podobnem kakor ti. Starši me imajo radi ampak ne nočejo razumeti in si tudi želim vbiti. No svetujem ti da se probaš povezati s kakšnem domu za ostarele. Starejši ljudje ti bi zveselljem prisluhnili in so tudi izkušeni. Probaj si priboriti službo tam in nakoncu ti bo lahko dom za ostarele lahko zelo pomagajo. Če kar koli rabiš kakšen nasvet sem ti lahko to jaz ker sem tudi jaz osamljen. 

    Upam da sem ti pomagal. Želim ti lep dan in ogromno sreče.

    Lp, dijak (mark)

  • Uredništvo

    Tina Rezar

    Objavljeno: 29 dec. 2022 01:10

    Odgovor svetovalke:

    Spoštovana NL,

    hvala, da si se s svojo stisko obrnila na naš portal, tako si se vsaj delno razbremenila bolečine, ki jo trenutno nosiš v sebi. Opisuješ težke družinske razmere in hudo je slišati, da s strani staršev ne prejemaš podpore, ki jo v obdobju odraščanja prav najbolj potrebuješ. Občutki ničvrednosti niso redki, so zahtevni in celo izčrpavajoči. Priznanje počutja in iskanje pomoči je prvi korak k vrnitvi zaupanja samega vase. Za povrnitev lastne vrednosti potrebuješ čas, potrpljenje in pozitivne spremembe. Najboljše, kar lahko storiš, ko se spopadaš z občutki ničvrednosti ali krivde, je pogovor s terapevtom. Si morda svojo situacijo že zaupala kakšnemu strokovnemu delavcu (osebni zdravnik, psiholog, psihoterapevt, skratka nekdo, ki mu lahko zaupaš)? Strokovno svetovanje je neverjetno orodje na poti do samozdravljenja.  Si edinstvena in dragocena, ne glede na vse!

    Omenjaš, da si že skoraj 4 leta brez volje do življenja in najbrž imaš v mislih tudi brezvoljnost do vsakdanjih aktivnosti. Tvoje družinsko dogajanje, ki ga opisuješ, se zdi kot osamljen boj in zagotovo zelo vpliva na tvoje vsakodnevno življenje. Praviš tudi, da so se ti začele težave z zdravjem, kar pomeni, da ti telo sporoča, da je enostavno dovolj. Zdaj je čas, ko moraš samo sebe postaviti na prvo mesto in začeti graditi na lastni vrednosti, samozavesti in pozitivni samopodobi. Bodi pozorna na svoje občutke; če zmoreš, bi bilo dobro, da bi svoja občutja nekaj časa zapisovala v svoj dnevnik. Vsak dan si vzemi par minut časa in napiši kaj lepega se ti je zgodilo tekom dneva. To so lahko povsem preprosta dejanja, ki ti prinašajo zadovoljstvo in srečo. Prepoznavanje in razumevanje lastnih čustev ti lahko pomagata pri soočanju z negativnimi občutji. Občutek nevrednosti je naravna reakcija na stresne trenutke v tvojem življenju. Privošči si telesno vadbo, ki je za tvoje duševno zdravje enako pomembna kot za tvoje telesno zdravje. Telovadba naše telo spodbudi k tvorbi endorfinov (hormon sreče), ki nam pomaga pri obvladovanju stresa in zmanjšuje bolečino. Začni z manjšimi koraki in počni to, kar te osrečuje  – mogoče je to le krajši sprehod, hitra hoja, joga, pilates, plavanje, kolesarjenje? Vsaj malo telesne aktivnosti na dan lahko izboljša razpoloženje, zagotovi se občutek dosežka in počutila se boš bolj samozavestno.

    Pomagajo ti lahko tudi vaje čuječnosti, ki spodbujajo  osebno rast in pozitivno prihodnost. Priporočam 2 vaji, izberi eno (https://www.youtube.com/watch?v=Sq7fo4Ufcjg) ali drugo (https://www.youtube.com/watch?v=JJp71b8UPCw). Ne glede na to, če se soočaš z občutki ničvrednosti, je pomembno vedeti, da ima vsak človek svojo vrednost. V svoji karieri, odnosih in osebnem življenju si res pomembna in neponovljiva! Zaradi dvoma vase, žalosti in osamljenosti je pogosto težko ostati motiviran in uresničiti to, kar si v življenju želiš. Vedi, da v tem nisi sama in da so negativni občutki, s katerimi se srečuješ, začasni in minljivi. Pomembno je, da se o tem vedno pogovoriš oz. deliš z nekom, ki mu zaupaš in ti lahko v težkih trenutkih nudi podporo, spodbudo. Zastavi si majhne, dosegljive cilje in bodi ponosna nase, ko jih dosežeš. Z ustrezno strokovno podporo (terapevt ali drugi strokovni delavci) in manjšimi spremembami tvoje vsakodnevne rutine si lahko povrneš samozavest in se spomniš svoje lastne vrednosti.

    Omenjaš samomor, ki je zelo resno dejanje. Kako pogosto razmišljaš o smrti oz. o tem, da te ne bi več bilo? Je to vsak mesec/teden/ tu in tam/ vsak dan? Kako dolgo že trajajo te misli? Praviš, da si z željo po dejanju samomora opozorila tudi svoje starše, ki so se ti smejali. Menim, da se ne zavedajo resnosti situacije in ne razumejo kaj vse doživljaš. Raje jim pokaži, da zmoreš in da boš tudi to situacijo prebrodila; predvsem pa dokaži sama sebi, da si globoko v sebi zelo močna, pogumna in prava borka!

    Če te težke misli o smrti močno obremenjujejo, bi ti vsekakor svetovala, da poiščeš strokovno pomoč. Kadar se znajdeš v stiski in razmišljaš o samomoru, o tem NUJNO obvesti nekoga, ki mu zaupaš in o tem odkrito spregovori. Lahko pokličeš tudi na telefon 01 520 99 00 (vsako noč, med 19. in 7. uro zjutraj). Svetovalci ti bodo po telefonu nudili zaupni pogovor in ti pomagali poiskati poti iz tvojih težav. Dodajam še dve telefonski številki, ki se jih lahko poslužiš, če boš v hudi stiski:

    •    TOM telefon (116 111 – vsak dan, od 12:00 do 20:00)
    •    Zaupni telefon Samarijan (116 123 – 24 ur na dan, brezplačno, anonimno)

    Toplo priporočam tudi ogled te spletne strani: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/

    Verjemi vase in zaupaj sebi. Nič na tem svetu ni vredno tvojega življenja. Postavi si cilje in poskusi z majhnimi, pozitivnimi koraki okrepiti svoj jaz, svojo lastno vrednost. Ne dovoli, da drugi odločajo o tvojem počutju, saj si enkratna in neponovljiva.

    V kolikor želiš, lahko tudi na portalu odgovoriš in ponovno pišeš – ti bom vsekakor na voljo za pogovor.

    Želim ti veliko ljubezni do sebe in poguma na tvoji življenjski poti. Objem.

    Tina Rezar, mag. prof. ped. in nem. in mag. zak. in druž. štud.

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Odgovori

Pravila uporabe spletne svetovalnice

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje