vse se mi ponavla

dober dan

nevem kako naj ustrezno začnem z pisanjem tega, ker imam VELIKO za rečt.

kakor prvo, to poletje je bilo živ bs. moja frendica 3 let mi je preko tekst sporočila napisala, da noče biti več moja bff, blokirala me je tudi, tko da stik z edino osebo izven moje družine- končan.

zdaj imam kmalu 2 popravca, za matematiko sem se veliko učila in tako še nadaljujem, za italijanščino pa nism tok prepričana vase. sicer nekaj sem načela ampak res nisem prepričana. strah me je da bom falila in potem sploh ne bom imela več šanse za šolanje.

od začetka tega poletja se mi usak dan ponavla čist enak- zbudim se ko moji grejo delat (kar zgodaj), na balkonu skadim čik ali 2 z kavo, grem nazaj noter, se mal učim in potem večina cajta gnijem naokol, tudi nimam nobenga socialnga lajfa, zato grem kdaj pa kdaj sama ven do mesta. moja sestrica je zdj začela iti v šolo tako da so jutra kar osamlena. to zelo podobno rutino imam skor mesec in pol, in počasi me že mori vse.

to poletje mi ni ratalo pridobiti niti ENEGA terapista ker je vse zasedeno, ali pa če sem pisala so čist zignoriral, strah me je socializiranja v šoli ki kmal pride (začenjam z šolo poznej ker sem v tujini), in ful pogosto me žrejo misli na rezanje- sicer zdj niti tega ne morem delat k sm doma pa tudi zaradi tega, ker je poletje, ampak RESNO, komaj čakam da bo vreme hladnej, več tega ne morem prenašat. če ne dam iz sebe ta prazen feeling kmal, imam občutek da se mi bo dokončno sfuzlal. lahko bi rekla da definitivno nisem čista v glavi, ampak tega tok ne kažem na zunaj, ker niti ne morem.

sicer bi rada da bi drugi vidli kok sm poškodovana od znotri, misli z tem da bi se globli rezala, al pa da bi manj spala, ali pa se stradala v neko ekstremo, ampak nočem o tem govorit ker zgledam kt da sam hočem pozornost, zato sem rajš tih, in pustim takim mislim da me žrejo ves dan, nonstop.

sori tistmu k bo use to prebral,

z lepim pozdravom.