vse se mi podira

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Floozy.

Vesela sem, da si se obrnila na nas in uspela podrobno opisati svojo stisko. Skozi tvoje sporočilo sem res začutila kako se počutiš in menim, da znaš dobro prepoznavati stvari okrog sebe in glede na svojo starost veliko veš o svojem duševnem stanju. 

Najprej opisuješ svoje družinsko situacijo – občutek, da te nimajo radi, da več pozornosti namenijo tvojim sorojencem ter da imajo tvoji starši zelo visoka pričakovanja. Razumem tvojo frustracijo in normalno je, da se tako počutiš. Trenutno si v obdobju mladostništva, kjer se tvoje telo in možgani še razvijajo. V tem obdobju se pogosto pojavljajo negativna občutja, zato je res pomembno, da imamo v življenju nekoga, ki mu zaupamo in nam lahko pomaga. Starejši imajo velikokrat zelo zapolnjen čas v dnevu – skrb za otroke (z napisanega sklepam, da sta sorojenca mlajša in potrebujeta več usmerjanja in skrbi s strani tvojih staršev), služba, hišna opravila itd. Posledično se velikokrat lahko zgodi, da se starejši otroci (v tem primeru ti) počutijo, da jim ne namenjajo dovolj pozornosti, kar je popolnoma upravičeno. Nikakor ne opravičujem njihovega vedenja, ampak ti želim le povedati, da mogoče tvoja starša to ne vidita tako in menita ravno obratno. Kako bi ti bilo, če bi se z njima poskusila odkrito pogovoriti in jima povedati, da ju pogrešaš? Morda bi te na ta način lahko razumela in ti posledično nudila več pozornosti. 

Druga stvar, ki jo omenjaš so težave v šoli in s prijatelji. Vsi ljudje imamo nekatera področja na katerih smo dobri – v tvojem primeru sta to sigurno glasba in šport. Ne moremo pa na vseh področjih blesteti. Matematika in fizika sta zelo težka predmeta in poleg čustvenih težav, ki jih opisuješ verjamem, da je težko ohranjati pozornost in se učiti. Mogoče bi lahko za pomoč pri učenju prosila katero sošolko ali sošolca in s tem tudi poskusila navezati stik z njim? 

Naslednja stvar, ki sem jo izluščila iz tvojega odgovora je, da imaš občutek negotovosti glede svojega telesa in si že večkrat poskusila shujšati. Prepričanje, da so določena telesa lepša je rezultat družbe, ki skozi različne medije vsiljuje podobe ''idealnih zvezdnikov'', ki tudi sami v resnici ne izgledajo tako kot na televiziji. Vem, da je težko, vendar poskusi se ne primerjati z drugimi, saj je vsak človek edinstven. Kot sem že omenila, si trenutno v obdobju mladostništva, ko se tvoje telo razvija in spreminja. To je obdobje, ki te bo iz deklice spremenilo v žensko. Razumem pa (in tudi normalno je) da se lahko pojavijo nekateri občutki negotovosti, ki jih občuti večina najstnikov. Želim ti, da bi se lahko pogledala v ogledalo in bila zadovoljna s tem kar vidiš. Imamo le eno telo, ki nam omogoča, da lahko hodimo, tečemo, se gibljemo in uživamo v življenju. Želim ti tudi, da bi ga negovala tako, da bi jedla dobro hrano, se gibala in bila do njega sočutna. Tako ti bo hvaležno in ti bo lahko dobro služilo skozi življenje. Tukaj se lahko navežem tudi na željo po samopoškodovanju, ki jo opisuješ. Samopoškodovanje je pogosto rezultat intenzivnih občutkov, ki jih oseba ne zmore izraziti drugače. Zato si lahko predstavljam, da te takrat spremljajo težki občutki. Zelo pozitivno pa se mi zdi, da se glede na tvoja intenzivna čustva, večkrat tudi ne poslužuješ samopoškodovalnega vedenja. Glede na to, da o tem premišljuješ in tega ne storiš, terja veliko truda in moči, zato bi te na tem mestu pohvalila. Rada pa bi, da poskusiš razmisliti katere stvari bi ti v tistem trenutku lahko pomagale zmanjšati ta negativna občutja in frustracijo. Je to sprehod v naravi, ustvarjanje, poslušanje glasbe, pisanje dnevnika? Prilagam ti tudi varnostni načrt, ki ga lahko uporabiš v primeru stiske in želje po samopoškodovanju: Zlozenka_z_ukrepi_za_preprečevanje_samopoškodovanja_pri_mladostnikih_in_mladostnicah.pdf (drmed.org)

Žal ne morem oceniti tvojega mentalnega stanja le na podlagi enega sporočila, ampak lahko ti svetujem, da se pogovoriš s strokovnjakom, ki ti bo pomagal predelati vse opisane težave. Za začetek bi te mogoče usmerila k šolski svetovalni službi, kjer je navadno zaposlena šolska psihologinja. Če ti ona ne bo zmogla nuditi kar boš želela, obstaja še veliko drugih možnosti. V Sloveniji se odpirajo številni Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov znotraj katerih so zaposleni tudi psihologi in klinični psihologi. Dodajam seznam kjer najdeš tudi njihove kontaktne informacije. Za sodelovanje s psihologom ali kliničnim psihologom potrebuješ le delovni nalog, ki ti ga lahko izda zdravnica: https://brezalkohola.si/center-za-dusevno-zdravje-otrok-in-mladostnikov-cdzom/. Pogovor s (kliničnim) psihologom ti bi lahko koristil pri predelovanju svojih stisk. Če bi se odločila vključiti tudi svoje starše, je psiholog lahko tudi dober posrednik med tabo in njimi. Torej tvojim staršem lahko pojasni tvoje stiske in jim pomaga razumeti tvoje težave. 

Za konec ti želim povedati, da nikakor nisi kriva za stvari, ki se ti dogajajo. Žal ne moremo spremeniti drugih ljudi, lahko pa delamo na sebi in si oblikujemo takšno življenje kot si ga želimo. Vsaka izkušnja v življenju nam je namenjena z razlogom in nas nekaj nauči. Iz napisanega vidim, da si super punca, ki ima pred seboj še veliko stvari. Ne pozabi pa, da so tvoje želje in potrebe pomembne ter da imaš pred seboj lepo prihodnost, če se za njo odločiš. Življenje ni enostavno – so vzponi in padci. V naši moči pa je, da se naučimo kako reagirati, ko pademo ter se posledično postavimo na noge in nadaljujemo življenje močnejši, pametnejši in modrejši. 

Želim ti veliko sreče na tvoji poti.

Taja Širca, dipl. biopsihologinja

Odgovor svetovalke:

Ponovno pozdravljena floozy. 

Veseli me, da ti je odgovor pomagal pri razumevanju svojega doživljanja. Tvoje trenutno vprašanje pa se nanaša na težave s spanjem. Mladostniki (od 13. do 18. leta) naj bi vsak dan spali od 8 do 10 ur. Če je spanja manj, se lahko pojavijo težave s koncentracijo, pomnjenjem snovi v šoli, povečanje čustvenih izbruhov in depresivnega razpoloženja. Kadar nismo dobro spočiti in naspani, ne zmoremo optimalno funkcionirati, kar si ugotovila tudi sama. V nadaljevanju ti ponujam nekaj priporočil za izboljšanje svojih težav:

1. Poskrbi, da greš vsak dan spat in vstajaš ob isti uri. Tako se naše telo navadi na ritem spanja in ustvarimo navado.

2. Glede na to, da opisuješ, da je vzrok za težave s spanjem stres (t.j. pojav slabih misli) menim, da bi pred spanjem morala početi nekaj kar te sprošča. Kaj pa je to, boš morala raziskati sama. Si že kdaj poskusila z izvedbo kakšne tehnike sproščanja? Na YouTubu jih najdeš veliko – so tudi takšne, ki te lahko sprostijo pred spanjem ali pa te celo uspavajo. Veliko ljudi, ki ima podobne težave pravi, da jim to pomaga izboljšati spanec. Meditacija oz. tehnike sproščanja imajo tudi veliko drugih pozitivnih učinkov na razpoloženje. Je pa to proces in se spremembe ne zgodijo le čez noč. 

3. Poskrbi, da je okolje v katerem spiš mirno in kar se da temno. Pomembno je tudi, da se pred odhodom v posteljo (vsaj 1h) izogibaš vsem zaslonom (TV, mobilni telefon in tablica) saj to lahko zmoti tvoj spanec. 

4. Če v postelji nikakor ne moreš zaspati in strmiš v steno, ti svetujem, da takrat vstaneš in se ponovno uležeš šele, ko začutiš utrujenost. V tem času lahko ponovno počneš nekaj kar te sprošča (npr. branje knjige ali izvedba meditacije).

Korak v pravo smer si že storila s tem, da si identificirala vzrok za svojo nespečnost. Pomembno je, da se naučiš določenih strategij, ki ti bodo pomagale predelovati negativne misli, ki se ti pojavijo. V nadaljevanju ti puščam članek, ki ti pri tem lahko koristi: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/tehnike-preusmerjanja-misli/

Zapisala si tudi, da ljudje okrog tebe ne opazijo tvoje stiske. Ljudje lahko večkrat opazijo, da ima nekdo težave, vendar ne vedo kako bi se v tej situaciji odzvali. Ne poznajo potencialnih rešitev ali pa se želijo temu izogniti, saj ne vedo kako bi se ti odzvala na njihova vprašanja. Najbrž torej ne gre za namerno ignoriranje težave, ampak za nevednost iz njihove strani. Kot sem že omenila v zgornjem odgovoru, žal nimamo vpliva na to kaj drugi počnejo in kako razmišljajo, zato je pomembno, da naglas in neposredno nekomu, ki mu lahko zaupaš poveš, da si v stiski. Verjamem, da je to težek korak, še sploh če o svojih stiskah nisi še z nikomer spregovorila. Mogoče lahko premisliš in tudi zapišeš katera oseba bi lahko to bila in skupaj poiščeva odgovor. Lahko se tudi obrneš na Tom telefon kjer se lahko brezplačno s strokovnjakom po telefonu pogovoriš o svojih težavah in zbereš pogum, da poiščeš pomoč v svojem okolju. 

Upam, da sem ti odgovorila na vprašanje. Če te pa še karkoli zanima, se vedno lahko oglasiš. 

Lepo bodi.

Taja Širca, dipl. biopsihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga floozy, 

verjamem, da je odločitev komu povedati res težka, še sploh če s tem lahko tvegaš, da oseba tvoje stiske ne bo razumela ali da jo bo komu povedala. Normalno je, da nekaterim ljudem manj zaupamo in kdo so ti ljudje lahko najboljše presodiš sama – tako kot si povedala za šolsko psihologinjo. Žal je tako, da niso vsi ljudje zaupanja vredni in ne vedo kako se odzvati v takšni situaciji. Lahko se namreč zgodi, da se nekdo, ki bi moral biti strokovnjak, ne odzove na pravilen način in posledično povzroči, da se oseba počuti še slabše. Dejstvo pa je, da je večina strokovnjakov (psihologov) izobraženih na tem področju in se zavežejo Etičnemu kodeksu, kjer je med drugim zapisano tudi, da stvari o katerih se pogovarjata ostanejo med vama. Obstaja sicer nekaj izjem, vendar se lahko vedno s psihologom odkrito pogovoriš o svojih skrbeh tudi glede tega, da nočeš, da te informacije pridejo do učiteljev ali staršev. Prav tako si ti tista, ki kontrolira koliko informacij boš delila z drugo osebo. Svetujem ti, da se obrneš na vire pomoči, ki sem ti jih zapisala zgoraj (Center za duševno zdravje za otroke in mladostnike, Tom telefon ali drug telefon za pomoč v stiski). Želim si, da bi razumela, da ne glede na to kako težka je situacija, vedno obstaja rešitev in če se znajdemo v situaciji, ko ne vemo kaj storiti ni nič narobe, če prosimo za pomoč. Žal s tem, da o stvareh ne spregovorimo, težave samo še poglobimo in se počutimo slabše. 

Želim ti, da bi zbrala pogum in stvari podelila s pravo osebo ter s tem razbremenila svojo stisko. Že iz tega krajšega razgovora s teboj sem lahko razbrala, da si zelo ambiciozna, vestna, prijazna, vljudna in super punca. Zaslužiš si vse najboljše in tudi ta situacija v kateri si sedaj, te bo zaznamovala in oblikovala v še močnejšo osebo. Vem, da zdaj stvari ne vidiš tako, ker so čustva, ki jih čutiš upravičeno zelo močna, vendar jaz sem prepričana, da boš prebrodila to fazo svojega življenja in bila enkrat zelo ponosna sama nase. 

Vse dobro ti želim.

Taja Širca, dipl. biopsihologinja