vse možno

Imam veliko problemov, in veliko jih imam še iz let nazaj, ker ko sem bila v šestem razredu je bilo tisto obdobje korone, ko smo bili doma in sem te probleme le tlačila vase, saj sem se jih tako izognila vendar so se čez čas vrnili še močnejši in potem sem storila isto kot prej in pristala sem v krogu brez konca. Ampak sem sama ugotovila, da če bom na takšen način reševala probleme, se ne bodo rešili, temveč bodo nastali le še večji. Kar se tudi je zgodilo, ampak če se ne bi zdaj odločila, da jih bom vsaj poskusila se lotiti jih rešiti, bi najbrž postali le še večji, ker se vse samo slabša.

Sama sem poskusila z reševanjem teh problemov, a nisem bila najbolj uspešna. Do letošnjega leta sem vse samo skušala pozabiti, kot da se ni zgodilo, in iti naprej, vendar ne morem več tako živeti, ker ničesar nisem pozabila, in je vse ostalo v meni, vse od neizrečenih čustev in besed kot tudi do misli in besed, ki so mi jih drugi izrekli, vse bolečine in čisto vse. Ampak to šolsko leto oziroma že konec poletja je bilo drugačno. Zame se je začelo s poškodbo, zaradi katere sem bila odsotna približno šitri mesece. Med tem časom, sem bila tudi veliko sama in jaz kar veliko govorim, in nisem imela ob sebi nikogar ves čas pa tudi če bi bi bila to moja starša, katerima pa več kot 98% svojih stvari ne povem, in ne bi tako veliko govorila, ker ne bi imela o čem. In sem se veliko pogovarjala sama s sabo in na instagramu sem gledala tiste kratke videoposneke, in vmes sem dobila veliko takih, ki so nekako opisovali moje počutje in sem se ob njih res zamislila in tudi prebrala sem več objav na takšne teme in se nekako poskusila poglobiti v to. Nisem pa se veliko s tem obremenjevala, saj sem po temu želela to pozabiti, nisem pa niti imela veliko časa, se ukvarjati s tem, saj sem imela ogromno dela s to poškodbo. Ampak potem nekje januarja, ko sem začela hoditi v šolo sem se začela veliko družiti s tremi sošolkami, s katerimi smo zdaj kar dobre prijateljice. Spoznale smo se že takoj prvi teden šole, kateri je bil edini teden pred januarjem, ko sem bila v šoli, ker je bil to useeno prvi šolski dan srednje šole in nisem imela težav s poškodbo in sem lahko šla, ker je bilo to pred posegom. In te tri prijateljice so res super. In nekako so do zdaj že ugotovile, da z mano ni vse v redu. Večkrat me vprašajo, če je kaj narobe in povedo, da jim lahko zaupam in povem, ker mi lahko pomagajo, in da so zame vedno tu. Priznam, da večino časa od začetka šolskega leta nisem bila ravno dobre volje. Sama res rada hodim v šolo in mi je všeč. In nikoli nisem bila slabe volje, žalostna,.. ker tudi če sem dejansko bila sem to prikrila in ker mi gre igranje dobro od rok, tega nihče nikoli ni opazil. In čeprav sem se lahko počutila res grozno in na robu vsega, so vsi mislili, da sem najsrečnejši človek na svetu, ker sem bila vedno 'dobre' volje. Vedno nasmejana. Čeprav večinoma ni bilo tako. Vedno sem vse kar sem si mislila, čutila skrivala in zabirala vase, ker nikoli nisem imela ob sebi koga, ki bi mu lahko popolnoma zaupala. In vem, da te tri prijateljice so vedno ob meni, ampak jim preprosto ne morem ničesar povedati, ker me je strah, da me bodo tudi one zapustile kot vsi do sedaj... Ker v osnovni šoli sem bila devet let sošolka z eno punco, s katero smo se v drugem razredu spoprijateljile, in postale najboljše prijateljice. Veliko je bila ljubosumna name, ker nisem posvečala vse pozornosti njej, in sem se družila tudi z drugimi v razredu, kar pa njej ni bilo všeč, ker je ona zelo zadržana in tihe narave in je želela da sem ves čas samo z njo. Vmes me je velikokrat izdala, nikoli se mi ni opravičila, zarila nož v hrbet in me odpikala na najbolj grozen možen način, vmes vpletla še tri druge sošolke, da so se obrnile proti meni in blokirala brez razloga. Ne bom o njej govorila o podrobnostih, ker je zgodba res dolga, saj je trajala devet let in sem to že sama poskusila dati skozi in sem to tudi povedala tem trem prijateljicam, ko smo se o nečem pogovarjale in smo nekako prišle na to temo.

Vem, da so mi že same rekle, da one tega ne bodo storile, ker dve od teh vesta kako je ko te nekdo zapusti in ostaneš sam za več let, ker se je njima podobno zgodilo, le da se je vse odvilo v nekaj mesecih in sta to hitro preboleli, medtem ko je pri meni vse skupaj bilo devet let in sem kar rabila čas, da sem to prebolela, saj mi je ta punca uničila tudi samopodobo in vso samozavest in sem morala vse začeti graditi od začetka, in to še vedno počnem, ker še vedno nisem na tisti točki na kateri sem bila. Vem, da bi bilo dobro, da bi jim mogoče kaj povedala, vendar ne morem, ker se zelo težko odprem ljudem in zelo težko govorim o svojih problemih in tem kar me muči. In moje obnašanje je že od začetka leta čudno in to so tudi one opazile. Kot sem rekla, vedno skrivam svoje dejansko počutje in tudi če bom na robu vsega, da bi obupala, tudi če sem na robu tega, da padem skupaj, bom vedno rekla, da sem v redu tudi če dejansko nikoli to ni bilo tako. Včasih v šoli tudi ko skrivam to da nisem v redu pride vmes trenutek, ko ne zmorem držati tega več v sebi, ker je vsega preveč, in je potem videti, da ni vse v redu in me tudi vprašajo, če je kaj narobe, ker je videti da je. Včasih pa sem tako naveličana skrivanja, da dejansko niti ne poskušam tega skrivati in to sem nekajkrat naredila in od takrat ena od teh treh prijateljic res zelo opazuje kako se obnašam in me večkrat 'nadzoruje'. Mislim, da ona ne ve, da vem kaj dela, ampak mislim, da ji je dejansko mar zame, ker dokler nise spoznala teh treh, ni bilo nikomur mar zame. Moje razpoloženje se zelo hitro spreminja, ker v enem trenutku se začnem smejati in mi postane vroče in se ne morem nehati smejati in sem edina, ki se smeje in ne more niti dihati, in potem me vprašajo te tri prijateljice, da kaj je tako smešno, ker bi se tudi one rade smejale (to seveda ni mišljeno v slabem smislu) in jim ne morem povedati kaj je smešno, ker dejansko tu ni bilo nič smešnega in sem se smejala brez razloga in sem se smejala do solz skoraj. In to nima smisla. Sploh nevem zakaj se mi to dogaja, ampak začnem se smejati brez razloga in se ne morem nehati smejati in včasih to traja tudi 15 minut brez prekinitve. Ampak potem, ko se to samo od sebe vstavi sem pa resna in tudi, če kdo pove nekaj še kako smešnega se ne morem niti nasmehniti. Tašne situacije se mi pojavljajo zadnji mesec in jih ne morem nadzorovati in niti predvideti, kdaj se bodo zgodile, ker se zgodi brez razloga in tudi te situacije ne morem ustaviti pa če se še kako potrudim. Spet v drugem trenutku pa se ne morem niti nasmehniti in sem lahko samo resna. Velikokrat se mi zgodi, da dobim 'deja vu' in včasih ko se ti zgodi samo strmim v prazno, in me potem porukajo, da neham gledati v praznino. Prejšnji teden so namreč maturanti plesali četvorko in so odplesali tudi vse plese, ki so jih plesali na maturanskem plesu. In so plesali tudi angleški valček.. plesali so ga na isto skladbo na katero smo plesali tudi mi lansko leto na valeti. In ko so najavili angleški valček, sem bila res vesela, ker je bila celotna prireditev super in sem v njej zelo uživala in si nekako želela, da bi bila na njihovem mestu, ker sem velika oboževalka plesanja, in to zelo rada počnem, saj sem ga včasih ko sem bila še majhna ga tudi trenirala in je to ostalo v meni. Ampak potem ko so se postavili, se je začela predvajati glasba in že po prvih sekundah sem to pesem prepoznala in se takoj ogledala okrog ali kdo gleda vame in potem me je ta prijateljica, ki sem prejle omenila, da me zadnje čase bolj opazuje, pogledala in vpršala kaj je, če koga iščem,... in sem poskušala biti iskrena, ker vem, da nisem in lažem še sama sebi, ker si prekrivam resničnost in se hočem poboljšati in sem ji rekla, da ne morem, ker preprostno ne morem ta pesem, ta ples... dajal mi je deja vu in nisem mogla tega gledati, ker mi je šlo na jok. Nadaljevala sem z gledanjem, ker ne morem sredi prireditve zapustiti prostora, itak pa ne bi mogla tega storiti, ker bi se mi moralo veliko ljudi umakniti, da bi sploh prišla iz tribune v telovadnici. Zato sem ostala na mestu in poskušala zadrževati solze, kar pa mi ni šlo najbolje in v enem trenutku sem si samo naslonila roke na obraz, tako da so mi prikrivale večino oči in so mi tudi solze pritekle, vendar sem si jih obrisala tako da ni nihče opazil in jih potegnila vase, tako da niso niti prišle ven. Nihče ni niti opazil, kaj sem počela in najbrž nobenemu ni bilo mar. Sedela sem poleg teh treh prijateljic, ena je sedela na moji levi (tista, ki me zadnje čase bolj opazuje), ostali dve pa na moji desni. Ta na moji levi, je opazila to, ker me je pred tem tudi vpršala, kaj je narobe in me je potrepljala po rami, ostali dve pa sta se pogovarjali in tega nista opazili, niti slišali. Velikokrat se počutim osamljeno, vem da se nekako ne bi smela, saj imam te tri prijateljice in se res dobro razumemo. Poleg njih pa imam še ene prijateljice, ki obiskujejo isto šolo ampak drugi program in se poznamo še iz osnovne, vendar takrat nismo bile sošolke, v šoli zdaj pa jih tudi bolj redko vidim in tudi dobimo se ne veliko, v celem šolskem letu do zdaj smo se dobile štirikrat in dvakrat od tega je bil rojstni dan, vendar vse je bolje kot nič.

Samo glede teh treh prijateljic je tudi nekaj, kar vem, da bi morala njim naravnost povedati, ker one ne morejo vedeti kaj jaz mislim, ker mi ne morejo brati misli. Včasih oziroma vedno mi je zelo nadležno, ker ena od teh treh, me kar tako udari v z roko v mojo roko, ker ali med tem ko igramo karte in jih mora veliko kupiti, ali ker sem rekla nekaj česar 'ne bi smela' oziroma ona ni želela slišati in jo je nekako prizadelo, čeprav sem samo povedala resnico, ker sem se trudila biti iskrena. In po tem, ko se je to prvič zgodilo sem zadrževala to, da bi povedala kot je in tega nisem več velikokrat ponovila. Ker vsakič, ko me je udarila me je bolelo, ampak čeprav me je udarila v roko, me le ta ni bolela, temveč me je bolelo globoko v meni, ker je s tem udarcem sprožila bolečino, ampak ne tisto v roki, ampak titso v srcu, ki jo nosim v sebi. In vem, da ona tega ni mislila slabo, ampak samo kot 'zajebancijo' ampak sama tega nisem nikoli tako dojemala, ker je res bolelo. Enkrat sem potem, ko smo se nekaj pogovarjale, ker me je ena vprašala, da kaj je spet narobe, ker res ne zgledam v redu in sem samo rekla, da kljub temu, da imam že tako ali tako v življenju tisoč in en problem, me mora še boleti tisto od operacije, ker še vedno ni v redu, in še roka. In potem me je tista pogledala nekako čudno in od takrat tega ni storila več.. Vedno se mi zdi, kot da sem samo opcija in, da sem vedno izbira za nekoga, ko ta oseba nima tistega, ki je za to osebo na prvem mestu. Vsi imajo nekega prijatelja ali prijateljico, ki jim pomeni več kot jaz, in če bo ta oseba v prostor prišla, bodo odšli z njo oz. se bodo pogovarjali z njo, kot da mene ni. Vedno sem bila samo izbira in še vedno to tudi sem.

Vedno sem samo opcija, ko nimajo nikogar od njihovih 'prvih prijateljev' tistih, ki so številka 1. Sama namreč nimam nobenih prijateljev iz otroštva, saj sem veliko časa preživela s tisto, ki me je samo izkoriščala in tudi izdala, zapustila... Dejansko nimam nikogar. Ko me tisti prijatelji zapustijo za svoje #1 prijatelje, vedno ostanem sama. Včasih se počutim, kot da sem vsem nadležna, ker me ignorirajo, ko kaj rečem. Tudi te tri prijateljice, včasih ko kaj rečem ignorirajo, ker se med sabo pogovarjajo in jaz nekaj rečem sredi pogovora, in tega ne slišijo. Ponavadi je res tako, da niso slišale, vendar ko mi rečejo naj ponovim kar sem rekla, tega nikoli ne storim, ker mi je bilo že prvič reči, česar sem rekla, zato nikoli ne ponovim, ker pskihično ne morem.

Poznam enega fanta, s katerim sem bila tudi skupaj v vrtcu (z vrtca se pa nič ne spomnim razen ene prijateljice, ki je po vrtcu nisem nikoli več videla ali slišala zanjo), in sva hodila na isto osnovno šolo, vendar do petega razreda sem jaz hodila na podružnico, on pa je že bil na matični šoli in potem, ko sem prišla v šesti razred sva bila oba na matični šoli, vendar nikoli nisva bila sošolca. In ne vem, če sva se v vrtcu kaj skupaj igrala ali karkoli, ker se ne spomnim ničesar. Samo vem, da sva prvi šolski dan (bil je na matični šoli), da sva na blazinah sedela drug poleg drugega, ker imam doma fotografije od tega dne in sem tako prišla do te ugotovitve. Zdaj sva ravno tako na isti srednji šoli, le na drugem programu in se res velikokrat v dnevu vidiva. On me je lansko leto dodal na instagramu, in sem ga nazaj ker se poznava ane. In letos enkrat konec marca sem ga za foro, dodala na snapchetu, ker sem bila v takem razpoloženju, da mi je bilo useeno če me sprejeme ali ne (morajo te sprejeti, da lahko pišeš njim ali karkoli), ker sem o tem, da bi to naredila razmišljala nekaj časa in sem potem tisti dan to naredila, ker smo imeli kulturni dan in nas ni bilo na šoli, zato tudi ne bi bilo čudno, ko bi ga srečala v šoli, ker nas v šoli ni bilo. In sem ga dodala in me je sprejel, in sva si začela snepati, in enkrat sva si pisala, ker mi je on pisal nekaj za test, ki ga je naš razred pisal pred njihovim in me je vprašal, kakšne naloge so bile, pa take stvari in sva se potem pogovarjala, pa razložila sem mu vse kar je blo v testu, ker sem si vse zapomnila in je bil res vesel pa hvaležen za to. In sem potem tudi sama razmišljala, da bi se lahko z njim spoprijateljila, ker je res fajn in se dobro razumeva in poleg tega, kar mi je pisal sva se lansko leto parkart na avtobusni postaji pogovarjala. Ker midva hodiva na isto avtobusno in živiva v vaseh, ki sta med seboj oddaljeni štiri do pet minut, če greš z avtom, peš bi trajalo najmanj dve uri, ker moraš iti okoli, ne po glavni cesti.. In sem razmišljala, da bi se začela družiti, ker imam občutek, da se tudi on želi. Vem, da tega ne bom nikoli izvedela, če tega ne storim in je to edina opcija.. Vedno pri malici sedimo s temi prijateljicami pri isti mizi in ta fant se z enimi svojimi sošolci vedno usede k mizi nasporti, da gledajo v nas. Na avtobusni pa ta fant ponavadi stoji z enim ali dvema sošolcema, edino včasih je sam. In vedno v vsakem primeru strmijo vame, če ni sam ponavadi strmi tisti prijatelj in me gleda brez da bi se obrnil stran. In jaz gledam okrog, in opazim, da to počnejo in vsakič, ko pogledam se s tem ki me gleda spogledam in v tistem trenutku tisti, poruka tega fanta in se obrne in me pogleda. Večkrat se je že zgodilo, da je tudi ta fant gledal vame in sta tako on kot tudi njegov prijatelj gledala vame in ko sem se obrnila proti njima in sem to opazila, sem se obrnila okrog, ker sem mislila, da kdo stoji zraven mene ali za mano in da opazujeta tisto osebo, ampak se je vedno izkazalo, da temu ni tako, ker nikoli ni za mano ali na moji levi oz desni strani stal nihče. In tako sem ugotovila, da gledata mene, ker ni druge opcije, in potem, ko sem se obrnila nazaj in ju zopet pogledala sta se le nasmehnila in nimam pojma kaj to pomeni. Ampak problem je tudi v tem, ker je do konca šolskega leta le še en mesec in moram nekaj ukrepati in to res čim prej, ker si mogoče želim druženja z njim in če grem do njega zdaj imam možnosti in imava celo poletje in lahko postaneva prijatelja. Razmišljala sem, da bom do njega šla takoj v ponedeljek, ker danes so pisali test, katerega mi podobnega bomo pisali v četrtek in je to nekako izgovor, da grem do njega in ga to vprašam in potem se lahko nadaljujeva pogovarjati in nevem. Mislim, da postajam vse bolj delusional... 

Kot majhna sem trenirala ples, začela sem ga pri treh letih, končala pa konec petega, ker potem je bila korona. Med tem, ko sem trenirala ples, sem si želela preizkusiti košarko, starši pa mi tega niso dovolili (ko je pa moj brat vprašal za to, osem let poznaje, ker je osem let mlajši kot jaz, pa so mu dovolili, in to se mi nezdi pošteno), v drugem razredu sem si želela hoditi na gasilske vaje, ker me je ena od mentoric gasilskih vaj eno leto prej vprašala pa nisem bila za, ker mi je bilo neprijetno v tistem momentu in potem ko sem leto kasneje si to res želela in sem vprašala starše, so rekli da ne bom hodila. Želela sem si hoditi v glasbeno šolo že ravno tako v drugem razredu pa je vedno bil odgovor ne. Potem sem pa eno leto hodila privat na učenje klavirja, ker je bilo enkrat na teden, ker se je starešm trikrat na teden zdelo preveč, in po tem letu sem nehala, ker je bila korona in niso izvajali ur klavirja. Med korono sem razmišljala da bi poskusila z odbojko, ker mi je bila že od malega všeč, in sem razmišljala v osmem razredu, če bi se vrnila na ples ali šla na odbojko in se nisem mogla odločiti. Potem pa sem se nakako in sem vprašala starše, pa so zavrnili, ker so ocene pomembnejše od vsega drugega. Zdaj pa je itak vseeno, ker zaradi poškodbe nesmem ničesar trenirati, ker veliko gibov še ne smem izvajati. In v svojem življenju ne delam nič. Vse želje, ki sem jih imela so mi bile vzete. Vse kar bi lahko imela, tega ni več. Vse kar delam v dnevu je, da sem na telefonu in strmim v steno po več ur. Nimam ničesar, kar bi me veselilo. Nimam prijateljev v isti vasi ali v sosednjih, da bi šla ven in se družila. V naši vasi je najmlajši moj brat (on trenira košarko, hodi na gasilske, obiskuje krožke, hodi na tekmovanja tako da njemu nikoli ni dolgčas), v sosednjih vaseh pa so samo upokojenci. In nimam nič od življenja. Vsi v šoli se veselijo vsakih počitnic in vikenda, jaz pa ne. Ker nimam kaj početi. Ker nimam nikogar in nič. Ena moja prijateljica (ena od teh treh) ima enega prijatelja, ki sta najboljša prijatelja že od vrtca in skupaj z njim in še dvema prijateljicama je skozi, ves čas. Živijo v isti vasi, skupaj se družijo in hodijo na veselice. Sama sem si tudi večkrat v preteklih mesecih želela iti na eno (nikoli še nisem bila, ampak prej je bila korona in sem bila tudi še premlada) ampak nimam iti s kom, ker ta prijateljica gre vedno z njimi ker gredo skupaj in oni pijejo in so potem pijani. In nočem iti z njimi, ker tistih ne poznam, nočem pa iti ker jaz ne pijem alkohola in ga nočem in ga nisem in nebom, in mi ni do tega, da bi bila tam z njimi.. proti njim nimam nič, in tudi ta prijateljica je res fajn pa to, ampak oni hodijo skupaj že več let in ne morjeo kar nehati. Sicer pa tudi ta prijateljica, od kar se družimo jaz in ona in še tisti dve se mi zdi, da ne pije toliko kot prej (nobena od nas treh ne pije, razen nje). In tudi za naprej so ene veselice, na katere bi rada šla zaradi glasbe (ker to je edini razlog zakaj greš tja, no vsaj zame, glasba in druženje). Ampak nimam nikogar, ki bi šel z mano in to je tudi nekako povezano s tistim fantom.. ker on tudi ne pije alkohola in je zaradi tega šel tudi prej domov iz after-ja po valeti, ker so vsi samo pili in se metali po tleh in nevem kaj.. res malo je bilo takih, ki niso ničesar spili, nekaj njegovih sošolcev tudi ni, ampak se z njimi  ni družil in, in ga ubistvu razumem, ker tudi meni ni bilo všeč tam, ker sem bila s tremi ki jih poznam in smo se pogovarjale in vse, ampak potem sta dve šli domov, ker jima je bilo domov in jaz in še ena sva morlai čakati na prevoz za domov, on je šel pred nama domov.. kakorkoli to ni bistvo zdaj, samo jaz vem koga on tk bolj posluša in jaz tudi večino teh poslušam in bi lahko šla skupaj, ker tudi on nima nikogar, da bi šel z njim kolikor vem.. ampak to je spet povezano s tistim, da moram do njega, vem. Samo nekaj bi rada počela v svojem življenju, ker z odbojko imam še možnosti, če začnem v roku enega ali dveh let, potem je že prepzno. Za vse ostale stvari pa je že zdavnaj prepozno. Mama me je enkrat vprašala, kaj delam in sem ji odgovorila, d tako kot vedno in vsak dan delam svoj hobi - dihanje zraka in strmenje v zid, ker drugega ne morem, in me je vprašala kaj je drugo, in sem rekla, da je za to vse že prepozno. Potem pa me je začela prepričevati, kako nikoli ni za nič prepozno, seveda pa ni imela pojma na kaj jaz mislim. Ne morem začeti hoditi v glasbeno zdaj. Glasbena šola traja devet let, in tudi če znam igrati nekaj na klavir bi morala iti v prvi razred in kaj potem bi morala biti z otroci starimi 5 do 6 let, ker vsi začnejo pri taki starosti, da delajo glasbeno šolo in osnovno šolo hkrati, ker oboje traja devet let. Ne morem zdaj začeti hoditi na gasilske vaje, mogoče če bi začela v petem razredu bi bilo še sprejemljivo, ampak ne zdaj. Zdaj pri moji starosti bi spadala med mladince, in v enem ali dveh letih že med člane tiste, ki so lahko že mentorji. Ampak jaz prej nisem nič hodila, ker mi niso dovolili in bi morala začeti pri pionirjih, ker tam vedno vsak začne, čeprav če bi se odločila, zdaj hoditi bi lahko bila pri mladincih, ker sem toliko stara, da bi se lahko naučila tisto za nazaj, ampak se mi zdi sramotno zdaj začeti, in da me bodo vsi iz tega gasilskega društva gledali, da kako sem komaj zdaj začela. In sram bi me bilo hoditi na tekmovanja, ker bi tam videla enega svojega sošolca, ki velik zafrkava ljudi, in on hodi na gasilske že od petega leta in.. in poleg tega bi še tisti fant bil tam in bi mi samo nerodno bilo, itak pa je prepzno za to in tudi če bi si želela iti to zdaj delati, ne morem zaradi poškkodbe. V življenju nimam nič, nobenih hobijev nič. Sama se učim igrati klavir in nadgrajujem sama svoje znanje od prej (začela sem nazaj igrati to polejte) in to rada počnem, a za glasbeno je že prepozno, tista privat pa ne uči več. Itak pa če bo vse vredu in mi uspe prepričati starše v odbojko, mi ne bodo dovolili obojega in se bi lahko odločila le za eno in bi v tem primeru raje izbrala odbojko. 

Pred nekaj leti (ko sem bila sedmi razdred) sem bila v stanju, za katerega mislim, da že spada pod depresijo in sem pomagala eni, ki sem jo poznala, ki se je rezala in imela morilske misli in je želela narediti samomor in sem se z njo vsak dan pogovarjala po tri ure in jo poslušala in ji želela pomagati in tudi sama nisem bila v najboljšem stanju, in mi je nakako to njeno stanje poslabšalo moje, kar se še vedno opazi. Ker teh problemov nisem reševala, ampak le potlačila, kakor da bodo izgnili, čeprav so se le večali in slabšali in nikoli ni biilo bolje temveč slabše. Veliko je takih dni, ko se počutim grozno in nevem kaj storiti, ker nimam nikogar, ki bi mu to lahko zaupala. Ker ne potrebujem nekoga, da bo stal ob meni in poslušal vse kar povem, ker to iz mojih ust ne bo niti prišlo, vse kar bi potrebovala je že en objem, samo za t, da vem, daimem nekoga, da se lahko nanj zanesem in bo vse sčasoma bolje. Vsak večer skoraj se jočem zvečer v postelji in zaspim v solzah v objemu plišastega medveda.

Probelem imam tudi z razmišljanjem, moje misli gredo predaleč. Preveč daleč sem spet prišla s tem in nočem priti na točko na kateri sem bila v sedmem razredu, ker sem se tudi sam poskusila rezati s škarjami, ampak sem vedela da to ni prav in sem se ustavila, kar pa mi je tudi uspelo, saj od tega nisem bila odvisna, ker sem to delala prvič. Večkrat sem se spopadla z mislijo, da bi bilo vse bolje, da jaz ne bi bila tu, ker so mi vsi kao prijatelji govorili, da sem napaka, da sem tu ker ker sem napaka, in ne zato, ker bi dejansko morala biti tu. Da nikoli nebom dovolj. Vedno so mi dajali občutek in govorili, da nikoli ne bom dovolj drugim, ker imam vedno toliko pomanjkljivosti, ki jih ne morem skriti, in temu sem verjela, ker sem že tako bila v slabem stanju in sem podlegla temu. In še zdaj imam velikokrat občutek, da si nečesa ne zaslužim, da nisem tega vredna, da preprosto nisem dovolj. Vedno je nekaj, kar mi manjka in vedno se počutim, kot da nikomur ne bom dovolj, ker je vedno nekaj, česar nimam, česar ne bom mogla imeti, ker sem jaz pač jaz in se ne morem spremeniti v neko drugo oseo. Nikoli me nihče ni imel preprostno rad, ker sem jaz pač jaz, ker nikoli nisem dovolj. Vedno bo tu nekdo, ki jim bo pomenil več. Jaz pa ne. Ker jim ne pomenim nič in sem tu samo, ker pač sem. Preveč pogosto si domišljam razne situacije, katere vem da se ne bodo nikoli zgodile, ker so res delusional in neresnične, ampak to je edini način poleg jokanja z medvedkom, da lahko zvečer zaspim, ker drugače ne morem. Ne morem več nositi vsega bremena v srcu, ker me res boli. Včasih med poukom ali v šoli me začne boleti v srcu in me nekako zagrabi in potiska in pritiska in začnem težje dihati in nevem če je to normalno, ker mislim, da i. Ampak preprosto ne morem več teh problemov držati v sebi, dati jih moram ven, a jih nimam dati komu, vem, da je vse bolje če to nekomu pove in tudi če ne dobiš njihovega nasveta, a ne morem govoriti o svojih čustvih pred ljudmi, ker imam občutek kot, da iščem pozornost. Sicer pa tudi če bi začela govoriti, a bi me sploh poslušali? Najbrž ne. Ne vem če bi razumeli, kaj je na teh problemih problem, ki me mori. Težko bi sploh povedala svoje probleme, ker da povem problem, moram poleg njega razložiti še celotno zgodbo, da razumejo za kaj se gre, kar pa bi trajalo in bi se najverjetneje vsi naveličali, in ja...

Res bom vesela vsakega nasveta, ker ga res potrebujem. Sicer sem navedla le nekaj problemov, ampak mislim, da bom ostale lahko rešila sama, no jih bom vsaj poskusila, če pa res ne bo šlo, potem pa se bom obrnila na vas, ker prijateljicam nisem pripravljena povedati, saj bi morala celotno zgodbo razložiti, ...

Res vam hvala <3