vse je narobe :')

Zdravo, po nekaj časa pišem zopet sem, saj sem imela s to platformo odlične izkušnje. Hvala vam, super ste.

Pišem, ker sem v zelo težkem obdobju svojega življenja. Diagnosticirana sem bila z depresivno in anksiozno motnjo in DPDR. Čez dva tedna grem h kliničnemu psihologu, kjer bojo preverili še bipolarno motnjo, BPD in C-PTSD, za katere moja psihologinja sumi, da ju imam.

V začetku decembra sem bila hospitalizirana zaradi nenadzorljive težnje po samomoru. V preteklosti sem imela že dva poskusa, žal neuspešna. Razmišljam tudi, da bi si poskušala pomagati s kakšnimi opioidi ali pomirjevali...

Preveč mi je vse, sploh se mi nič takega ne dogaja v življenju, ampak enostavno mi je vse preveč ... To se je poslabšalo letos med poletnimi počitnicami. Preveč stvari hočem narediti, ampak nimam energije narediti ničesar ... Cele dneve sem samo v postelji, že cel teden nisem šla iz sobe z izjemo wc.

Zaradi težav z zapuščanjem mi je res težko, ko moji odnosi niso ok. Z družino je itak kaos, s tem sploh ne bom začenjala. S fantom sva bila na začetku super, takrat sem bila tudi jaz super. Zdaj pa sva skupaj skoraj 5 mesecev in zadnji mesec ali dva nisem kul. Ne vem ali je kriv on ali jaz, ampak vse moje delovanje in počutje sloni na njem. Na terapiji itak poskušam ta svoj vzorec prekiniti že 3 leta, pa ne gre... Karkoli on naredi, kar meni ni čisto po godu, me bo "trigger"-alo in takrat začnem nekontrolirano hitro dihati, bolečina se mi začne širiti iz prsnega koša in trebuha po telesu, postane mi slabo, začne se mi vrteti in izgubim občutek za realnost. Popolnoma se ugasnem. Vsaka najmanjša stvar, že samo to, da reče, da bo zdaj moral iti domov, čeprav se že prej zmeniva za uro. Poskušam razmišljati, da ne misli tako, kot jaz interpretiram, ampak logično vem to, vem da me ljubi in ne misli nič slabega, da bi vse storil zame... ampak moje telo ne razume tega...

Pri partnerju me najbolj prizadane, da nimava enake potrebe po spolnih odnosih. On ima kar nizek libido, čeprav je pred mano spal z veliko ženskami (sicer pijan, ker ima hudo socialno anksioznost) in vsak dan masturbira. Vendar ko je z mano, sploh ne pomisli na seks. Tudi ko ga poljubljam ali se ga dotikam. Sva imela že pogovor o tem (kar mi je bilo zelo težko, saj sem se počutila grozno zavrnjeno, neljubljeno, celo gabila sem se sama sebi), vendar je rekel, da samo ne opazi mojih signalov, da res uživa v intimnosti z mano in da sem najlepša ženska na svetu in da vse delam popolno. Res ne razumem, kaj narediti drugače, awkward mi je samo reči "a bi šel seksat?", pa tudi ko dajem zelo očitne signale, npr. "bi šla gor bit sama ;)?" ali pa ko ga strastno poljubljam in vržem na kavč in se usedem nanj. NIČ. i don't get it. edinokrat ko on začne, je zjutraj, ker se zbudi potreben. samo potem se počutim res samo kot igračka za zadovoljitev njegovih potreb, kaj pa jaz? Tudi ta pogovor sva že imela, ampak pravi, da to ni bil njegov namen, da se vedno trudi zame (in da bi to morala opaziti!), ampak da med seksom enostavno ne pomisli na vse različne stvari, ki bi bile še na voljo, ker je preveč "into it" v trenutku.

Moj fant ima težave z alkoholom, ima depresijo in globoke travme zaradi staršev, ki so tudi alkoholiki, zato se seveda ob vsaki nevšečnosti pa tudi kar tako konstantno zanaša na alkohol. Kljub temu, da sva se pogovorila in je obljubil, da ne bo več bil, se 3 dni kasneje spet napije. Vsakič, ko se napije, mi potem piše (čeprav sem mu rekla, da se ne bova pogovarjala, ko je pijan). Vedno je isto: dobim popolnoma nerazumljive tekste, o tem kako me ljubi, kako se mu nikoli ne zahvalim za vse, kar naredi zame, kako ga vsi izkoriščajo, kako ničvreden je. Vsakič isto. In potem mu ne odpisujem, ali pa mu odpišem, da ga spomnim na mejo, ki sem jo postavila, vendar se je ne drži. Vem da je v slabem stanju in strah me je, da si ne bo spet kaj naredil, ko ga "ignoriram"...

Svoje prijatelje sem vse odjebala, čeprav me imajo radi in me včasih povabijo ven, sem jih dejansko na smrt zasovražila, ker so v men vzbudili občutek, da me ne marajo in se ob njih počutim izključeno in osamljeno, sploh ker se vedno družijo brez mene. Sovražim njih, sovražim vse. Zakaj sem taka? Kako naj pustim ljudi blizu sebe, če ne zaupam niti sebi?

Samo eno osebo hkrati pustim k sebi, vendar te osebe takrat ne izpustim in jo zadušim... Dokler mi v rokah ne ostanejo le še njihovi ostanki. Res sem preveč. Vem, ja, zdaj boste rekli "nisi preveč, nisi odveč", vendar ne vidim, kako bi bilo to res, samo težave so z mano... Ljudje so utrujeni od mene, ker sem preveč intenzivna.

Anyways, kmalu mi spet zvišajo dozo Lamictala, morda bo potem bolje. Antipsihotiki in antidepresivi pa niso bili ok zame.

Res mi je vse preveč... Vsaka stvar me spravi v jok.. Sploh ne morem spraviti glasu iz sebe. Vse, kar zmorem, je samopoškodovati se. Res upam, da mi boste vi lahko bolje pomagali kot npr. AI haha...

Ker sama res ne vidim več rešitve. Iskreno sem vsak dan na robu tega, da se ubijem, ker res ne vem, kaj drugega bi mi še lahko pomagalo, ne vidim več nobene druge možnosti. Upam, da od vas dobim kakšen pameten nasvet... Pa se opravičujem za tako dolgo sporočilo.

Hvala vam.

Lp, soncnica

Pozdravljena,
zelo lahkotno si zaobjela celotno situacijo, lahko bi bila pisateljica - če to ne bi bilo tvoje kaotično življenje. Pokritiziral bi le tvoj odnos do sebe, ker prvo pišeš o veselju in dobrih izkušnjah s tem forumom, stavek pa končaš z "na žalost neuspešen poskus samomora".

Samopoškodovanje in poskus samomora nikoli ni prava rešitev za karkoli, razen v izjemnih primerih rešitev drugega življenja. Daješ občutek, kot da preveč površno jemlješ svoje simptome, obenem pa se mimogrede poskušaš poškodovati. Zdi se mi, da bi bilo najbolje, da vzameš svoje simptome in težave mnogo bolj resno ter realistično, vsekakor pa bolj natančno prisluhni psihiatru oziroma še kakšnemu dodatnemu specialistu, psihologu, potrudi se, zate gre. In nihče ti ne more bolj pomagati kot sama sebi, z upoštevanjem specialističnega mnenja.

Dovoli, da te poskušam prizemljiti na bolj realistična tla - popolnoma dobronamerno:
ta tvoj partner je katastrofa, ima same težave in najbrž te nič dobrega ne čaka z njim, ti bolj škodi kot koristi. Po drugi strani si dokazala, da si sposobna imeti partnerja, kar je že nad povprečjem populacije - ampak zaslužiš si boljšega, samo najprej se spravi v boljše počutje. S tem človekom gre spirala samo navzdol, boljše bi bilo imeti psa. Srečno!

hey, hvala ti za odgovor.

imam pa zate eno vprašanje - KAKO se vzeti "resno"?

po ~7 letih sranja sem počasi izgubila to, se mi zdi da je tako tudi lažje, da se bolj sprejmem tako, kot sem.

ne vem, kako bi se bolj resno vzela. konstantno hodim gor pa dol od enega specialista do drugega, vendar počasi obupavam, ker se mi zdi, da je rešitev morda kje drugje.

glede partnerja - ko sem bila slabe volje, sem ga opisala zelo grdo. v resnici se te stvari ne dogajajo tako pogosto, 99% časa sva srečna en z drugim in res lepo dela z mano, ljubim ga. :/

lp.