Vprašanje obstoja v zvezi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Iz tvojega zapisa sem razbrala, da si našla partnerja, s katerim sta ob začetku zveze vzpostavila ljubeč odnos. Čez čas, ko si se borila tudi z izgorelostjo, pa si opazila, da se partner umika, vama nameni manj časa, ob tem pa uživa psihoaktivne substance. Ob tvojem zapisu sem začutila razočaranje, hkrati pa hrepenenje po partnerjevi pozornosti in naklonjenosti. Ali to drži?

Ne vemo, kaj se dogaja v notranjem svetu tvojega partnerja in kaj potrebuje. Vsekakor pa se sliši, da se trenutno ti v tem razmerju ne počutiš najbolje. Partnerski odnos je delo – na sebi in na odnosu, s strani obeh. Včasih zaradi različnih razlogov tega ne zmoremo dati ali prejeti, čeprav si mogoče želimo ali celo potrebujemo pomoč. Postavljaš si prava vprašanja, odgovore na njih poznaš samo ti. Skušaj si na njih iskreno odgovoriti. Zdi se, kot da stojiš na razpotju in izbiraš katera pot bo prava zate. Dovoli si čas za premislek, v mirnem stanju misli. Tudi če to pomeni (začasen) umik k staršem.

Kaj čutiš v telesu, ko si ob partnerju? Kaj si želiš v vajini zvezi? Na kakšen način vzpostavljata stik? Kaj zate pomeni, da vztrajaš? Kaj bi zate pomenilo, če bi odšla? Kaj ti daješ v odnosu partnerju?

Po izgorelosti potrebujemo čas, da pridemo nazaj, ne samo v fizično, ampak tudi v čustveno formo. Takrat potrebujemo več podpore kot bi jo mogoče sicer. Podobno potrebujemo več, če se ujamemo v krog zasvojenosti. To lahko terja veliko predanosti in energije bližnjih. A vendar je odgovornost za spremembo na nas samih.

Pišeš, da s partnerjem težko komuniciraš o njegovih težavah z uživanjem alkohola, kajenjem. Kaj pa o vajinem odnosu? Gotovo je pomembno iskreno nasloviti kaj si v odnosu želimo, kaj potrebujemo, kaj lahko in česa ne moremo sami ponuditi. S čim več empatije in brez obtoževanja. Pri tem lahko pomaga tudi zunanja strokovna pomoč – če bi se skupaj zmogla odločiti za iskanje pomoči, se lahko naročita v najbližjem Centru za psihološko svetovanje – Posvet, kjer nudijo tudi brezplačno partnersko svetovanje. Lahko pa se tja za začetek obrneš tudi sama.

Vsekakor pa je dobro, da govoriš o svojem doživljanju s kakšno osebo, ki ji zaupaš – mogoče je to prijateljica, starš ali terapevt.

Želim ti, da izbereš pravo pot zase.

Vse dobro.

Anja Jularić, mag. psihologije