Vprašanje glede zveze

Zdravo. Pišem vam samo iz enega in edinega razloga, in to je glede moje zveze.

Danes sem končal zvezo, dolgo skoraj 2 leti in pol. Tako sem pač čutil, da se nekako mora zgodit, čeprav je bila to verjetno najtežja odločitev, ki sem jo sprejel v življenju.

Imel sem punco, ki sem jo v bistvu poznal že iz osnovne šole. Bila je moja prva ljubezen in zanjo sem bil pripravljen naredit vse. Prvi meseci relationshipa so bili res sweet, pač tako kot je ponavadi. Potem pa, ko je minilo nekje pol leta, sva imela neko fazo, ko sva se zelo kregala. Ampak je potem šlo na bolje.

Ko sva bila skupaj približno eno leto, pa so se začele dogajat stvari, ki mi niso bile všeč. Ona je rekla, da se je tako počutila že nekje od takrat, ko sva bila skupaj eno leto.

Dogajalo se je recimo, da sva se skregala in sem ji jaz trdil nekaj, ker se mi pač ni zdelo, da ima prav, ona pa mi je kar napisala: "Konec sva." Jaz pa sem bil tak: "Ne, ne moreva naredit tega samo zato, ker se skregava."

Ker mi je bilo mar.

Včeraj, ko sva se zadnjič videla, mi je rekla, da mogoče, če bi takrat prvič samo rekel "okej" namesto tega, da sem govoril, da tega ne moreva naredit in jokal, bi bilo boljše, ker potem ona tega ne bi več delala.

Ampak v tistem trenutku tega pač ne moreš naredit, če ti je za osebo res mar.

Problem je, da se je to potem ponavljalo iz meseca v mesec. Vsaj enkrat na mesec. Vsakič sem upal, da bo zdaj končno konec tega in da se ne bo več zgodilo.

Potem pa so prišle še nove stvari.

Začela sva se pogovarjat o tem, kako je njej enkrat ful do tega, da je z mano in se druži z mano, drugič pa sploh ne. Da bi bila rada sama, da se ji ne da pogovarjat z mano itd.

Jaz sem se začel spraševat, kaj naj sploh popravim.

Veliko stvari sva se zmenila in dorekla, ampak vedno znova sva čez nekaj časa prišla nazaj do istega pogovora. Nekaj časa je bilo boljše, potem pa spet isto.

Začel sem se spraševat, če je to sploh normalno za zvezo, v kateri imam punco res rad.

Pred kratkim mi je tudi povedala, da jo je nekdo v šoli gledal in da se ji je zdelo, da ji je všeč oziroma ji je bila zelo všeč njegova pozornost. In vedno, ko sem jo vprašal: "Mi poveš, če te kaj muči? Delam kaj narobe? Se lahko pogovoriva?", je rekla, da ne, da jaz nič ne delam narobe in da tudi ona sama ne ve, kje je problem.

In jaz potem nisem vedel, kaj naj sploh popravim, ker se mi ni zdelo, da je problem pri meni, ampak bolj pri njej oziroma pri tem, da sama ne ve, kaj hoče.

Potem sva se poleti tudi lepo zmenila, da greva narazen. To je bilo nekje 10. avgusta.

Prišla je ena veselica in tam sem se pogovarjal z neko drugo punco. Res je, da sem malo spil, ampak nisem imel nobenega namena karkoli začet z njo. Samo pogovarjala sva se.

Povedal sem ji, kako je glede moje zveze, da sem dal maksimum od sebe in da pač ni šlo. Ona mi je rekla, da je imela podoben primer.

Vse to pa je opazovala moja takrat že bivša punca.

Takrat sva bila narazen šele par dni, zato priznam, da verjetno ni bilo najbolj prav, da sem naredil to tako hitro. Njo je to zelo prizadelo. Tisto noč je šla z veselice, tekle so ji solze, res je bila užaljena in tudi ljubosumna.

Ampak moram povedat, da v več kot dveh letih zveze nisem naredil niti ene nelojalne stvari. Nikoli je nisem prevaral ali karkoli imel z drugo punco, ko sva bila skupaj.

Ona mi je že pred tem dogodkom govorila, da jo je strah, da bi jo jaz prizadel. Jaz pa takrat sploh nisem vedel, da bi jo lahko kaj takega tako prizadelo.

Nikoli nisem imel občutka, da ji je toliko mar kot meni. Vedel sem, da ji ni vseeno, ampak nisem imel občutka, da ji pomeni isto kot meni.

Bil je recimo primer, ko sem imel angino in nisem niti dobil sporočila, kako se počutim. In na takšne trenutke se mi je vse skupaj zdelo zelo zaman.

Moj največji problem je, da jaz zelo težko obupam. Ne rad obupam nad ljudmi in stvarmi, ki mi veliko pomenijo.

Jaz imam to punco še vedno rad.

Ampak biti z osebo, ki bi en dan bila ful s tabo, drug dan pa se ji sploh ne bi dalo slišat s tabo, je zame zelo naporno. Jaz sem bolj konstanten človek. Če mi nekdo veliko pomeni, mi pomeni vsak dan, ne samo takrat, ko imam voljo.

V zadnjem obdobju od nje tudi skoraj nikoli nisem dobil sporočila v smislu: "Prideš k meni?", "Greva skupaj prespat?", "Se greva kam družit?" itd. Nobenih takšnih povabil, ker si očitno tega enostavno ni želela toliko kot prej.

In to bom vedno pogrešal, ker je nepopisljiv občutek biti ljubljen.

Ampak tega občutka si ne morem ustvarit sam. To mora priti tudi od druge osebe.

Včeraj sem šel k njej in ji rekel, da bi naredil vse, ampak da enostavno ne vem več, kaj lahko naredim. Pred njo sem se zjokal. Tudi njej so skoraj pritekle solze in videl sem, da ji ni vseeno.

Ampak istočasno sem vedel, da ni isto.

Rekla mi je tudi, da ji je žal, da me je po tistem dogodku na veselici spet dodala nazaj in mi pisala, da je pripravljena vse popravit, da bo zdaj res boljše in da mi obljubi.

Ampak problem je, da mi je to obljubila praktično vedno, ko se je kaj takega zgodilo.

In če sem iskren, ji nazadnje že nisem več čisto verjel, ker sem nekje v sebi vedel, kako bo čez nekaj časa spet.

Ampak ko sem slišal njen glas, kako je prizadeta, mi je bilo grozno. Ne morem poslušat, da se tako počuti, ker ji kljub vsemu želim samo najboljše v življenju. Ne glede na vse ji ne zamerim in ji nikoli ne bom želel nič slabega.

Zdaj pa se res sprašujem, kaj naj naredim.

Verjamem, da mi bo mogoče čez nekaj časa spet začela pisat in da bo rekla, da me pogreša ali da bi rada še enkrat probala.

Ampak glede na to, da je to moja prva ljubezen in da v življenju še nisem izkusil ničesar drugega, se sprašujem, če bi bilo mogoče zdaj boljše, da si vzamem nekaj časa zase in potem čez čas spoznam tudi koga drugega.

Ker iskreno ne verjamem, da se človek v parih dnevih ali enem tednu tako zelo spremeni.

Ne rečem, ljudje se lahko spremenijo skozi mesece ali leta. Ampak ne verjamem več tistemu: "Zdaj bo pa res drugače," če se potem čez dva tedna ali en mesec vrneva v popolnoma isti krog.

In če morava v zvezi non stop imeti iste pogovore, se mi ne zdi, da je to tista zveza, kjer si človek reče: "To je to."

Najmanj v življenju si želim obupat nad nekom, ki ga imam rad, ampak imam občutek, da je bilo tokrat to potrebno.

Čez nekaj dni ima tudi rojstni dan. Darilo sem ji že prej kupil in ji ga bom vseeno dal, ker sem ga kupil zanjo in ji želim vse najboljše.

Ampak res se sprašujem: Je to sploh normalno v zvezi? Je to tista prava zveza ali samo nekaj, česar se jaz držim zato, ker jo imam rad in ker je bila moja prva ljubezen?

Ker ni šlo za to, da bi me varala ali da bi delala neke grozne stvari. Na socialnih omrežjih je imela praktično samo mene, ni imela nekih drugih fantov itd.

Ampak me je vseeno strah prihodnosti.

Strah me je tudi, kako bo, če bom enkrat spoznal drugo punco. A bom sploh našel osebo, ki bo dovolj spoštovala najino zvezo, da se ne bo želela družiti z nekimi random tipi oziroma da bo razumela, če mi neka stvar ni okej?

Ne vem, če je to sploh realno pričakovat v današnjem svetu.

Ona je tudi sama rekla, da rabi malo časa. Ampak še pri tem se mi je zdela zelo neprepričljiva, kot da niti sama ne ve, če si tega želi.

Zdi se mi, da mogoče sama še ne ve dobro, kaj hoče od zveze in življenja. Mogoče mora še malo odrast in ugotovit stvari sama pri sebi.

Meni je trenutno res hudo in zato bi rad nek konkreten odgovor.

Glede na vse, kar sem opisal: je še vredno karkoli probat, če mi bo spet pisala, ali je boljše, da tokrat vsak izbere svojo pot?

Ker to se danes ni zgodilo prvič. Isto oziroma podobno se ponavlja že kar nekaj časa.