Vprašanje

Odgovor svetovalke:

Živijo,

najprej opravičilo za res dolg odzivni čas - praznični čas nas je malo "odpihnil". ;)

Hvala za aktualno vprašanje.

Pri motnjah hranjenja in odzivanju nanje skozi čas prihaja do precejšnjega razvoja. Strokovnjaki tako danes govorijo o znatno širšem naboru različic teh motenj, kot so jih poznali pred npr. 40 leti.

Načeloma se motnje delijo v dve večji skupini: restriktivno in nerestriktivno. Za prvo je značilno odrekanje hrani (z določenim namenom), za drugo pa obratno - pretirano uživanje hrane (prav tako z nekim namenom, običajno čustvene/duševne narave). Seveda ni vsako odrekanje ali prenajedanje že motnja. Če to postane vzorec vedenja, ki nam občutno slabša kvaliteto življenja, pa lahko govorimo o motnji.

Znotraj teh dveh skupin in njunih kombinacij obstaja neka splošna delitev motenj na naslednje diagnoze: anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje (angl. binge-eating disorder). Za prvo je značilno odrekanje hrani in pretirano hujšanje, za drugo "napadi" prenajedanja, ki jim sledijo oblike "čiščenja" zaužite obilice hrane (bruhanje, stradanje, odvajala, ekstremna telovadba ...), za tretjo pa napadi prenajedanja brez drugih vedenj (izjema so občasni poskusi diet).

Diagnostični priročnik duševnih motenj opredeljuje še dve motnji: motnjo izogibanja hrani brez namena hujšanja (angl. kratica ARFID - ti posamezniki imajo npr. strah pred požiranjem ali določeno teksturo hrane) in motnjo, ki jo je nemogoče opredeliti s prej opisanimi diagnozami (angl. kratica OSFED - običajno gre za kombinacijo vedenj anoreksije, bulimije in prenajedanja, ki ne izpolnjujejo vseh diagnostičnih kriterijev teh motenj).

Daleč najpogostejša motnja hranjenja je prav prenajedanje, čeprav ob tej besedni zvezi največkrat najprej pomislimo na anoreksijo ali bulimijo. Pravzaprav je najmanj oseb prav z motnjami, ki imajo strogo samo eno obliko. Anoreksija npr. nemalokrat preide v bulimijo in obratno, zlasti kadar prvo zdravljenje ni bilo uspešno.

Čeprav uradno niso opredeljene kot diagonize, stroka priznava še ortoreksijo (obsesivna skrb za zdravo prehrano) in bigoreksijo (obsesivna skrb za rast mišic). V zadnjem času vse več teže dobiva tudi diagnoza podvrste anoreksije - atipična anoreksija. Pri tej obliki anoreksije so prisotni skoraj vsi kriteriji anoreksije z izjemo prenizke teže. Torej tudi nekdo z navidez normalno ali povišano težo ima lahko simptome anoreksije (hiter in opazen padec teže v kratkem obdobju, obsedeno omejevanje hrane in namerno hujšanje, posledične fizične težave, kot so nizek srčni utrip, nizek sladkor v krvi, nespečnost, motena prebava ipd.)

Poudarila bi, da vse opisano predvsem služi stroki, ki pomaga pri zdravljenju motenj, saj za nekoga, ki trpi zaradi motnje, ni važno, kaj ima, ko se skuša izviti iz prijema motnje. Zdravljenje je v vseh primerih zahtevno in pogosto dolgotrajno.

Tako v preventivi kot pri zdravljenju je pristop ne glede na (pod)vrsto motnje v osnovi enak: prizadevanje za izboljšanje odnosa s hrano in telesom, opuščanje rigoroznih prepričanj in pravil, opustitev vseh shujševalnih diet (po možnosti za vselej) in zdrav, uravnotežen življenjski slog. Edina razlika, ki obstaja, je na ravni telesne teže: pri podhranjenih je eden od prvih ciljev povrnitev zdrave teže, pri ostalih pa ohranjanje čim bolj stalne telesne teže in/ali povrnitev v območje, ki je skladno s telesnim razvojem vsake/-ga posameznice/-ka.

Če te zanima še kaj, kar vprašaj. :)

Vse dobro v novem letu,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živijo ponovno! :)

Vidim, da te tema zanima predvsem s strokovnega vidika, zato ti priporočam, da si prebereš več v povezavah, ki jih navajam spodaj.

1. Globalni trendi pojavnosti MH:

Anoreksija in bulimija: https://ourworldindata.org/grapher/eating-disorders-prevalence-by-age?time=earliest&country=~SVN

Različne motnje (ameriške in mednarodne statisike). https://breakbingeeating.com/eating-disorder-statistics/

Mešane statistike: https://www.singlecare.com/blog/news/eating-disorder-statistics/

Motnje hranjenja torej so nekoliko v porastu, se pa to od države do države lahko precej razlikuje. To, da ne poznaš nikogar z bulimijo ali prenajedanjem, je verjetno bolj posledica dejstva, da sta ti dve motnji manj vidni (ali kasneje opazni) kot klasična anoreksija. Statistično gledano je zelo verjetno, da jih poznaš, a ne veš, da se jim to dogaja.

 

2. Drži, motnje hranjenja skoraj po pravilu spremljajo še pridružene duševne motnje. Več o tem:

http://revijapanika.si/2024/08/17/odpornost-na-zdravljenje-motenj-hranjenja/

https://dk.um.si/Dokument.php?id=116496&lang=slv

 

3. Zdravljenje je dobro opisano v članku dr. Sernec zgoraj. V Sloveniji nimamo kliničnega oddelka za MH za mladoletne, obstaja pa oddelek za osebe starejše od 17 let. Sicer zdravljenje poteka bodisi ambulantno bodisi v kombinaciji s pediatričnimi bolnišničnimi oddelki.

https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnje-hranjenja/

 

4. Zdravnik se praviloma odzove na simptome in potrebe posameznika. Če ta kaže znake katerekoli motnje, ne glede na to, ali zanjo obstaja ločena uradna diagnoza ali ne, se osebo vedno usmeri v vzpostavljanje zdravega in uravnoteženega odnosa do telesa in prehrane. Kot rečeno, temeljni koraki zdravljenja so pri vseh motnjah enaki.

 

5. Bigoreksija in ortoreksija sta prav tako podrobneje opisani v prispevkih pod točko 2.

Še en dober vir informacij na to temo je spletna stran društva Svetovalni svet, kjer tudi pomagajo pri okrevanju od različnih motenj tako pri mladih kot odraslih:

https://www.svetovalni-svet.si/o-motnjah-hranjenja

Žal je vseh informacij preveč, da bi jih lahko strnila tule oz. bi ti morala napisati že celo seminarsko. :D Mislim pa, da ti bodo priporočeni viri odgovorili na vsa tvoja vprašanja in da bodo dobra odskočna deska tudi za nadaljnje poglabljanje v temo, ki je zelo kompleksna in zanimiva, se strinjam. :)

Vse dobro ti želim,

 

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja