Vpr

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si se s svojim vprašanjem javila tukaj.

Kot prvo naj omenim, da se mi zdi dobro, da si pomoč poiskala pri psihologinji. Težave pri odpiranju, ki jih opisuješ v svojem vprašanju, so pogost pojav, ki ga doživi veliko ljudi, ki hodijo k psihologom na pogovore. Se takrat, ko se ti zgodi »black out«, morda kaj posebnega pogovarjata? Razmišljam, da bi to morda lahko bili kakšni obrambni mehanizmi, do katerih lahko pride, kadar še nismo pripravljeni o nekateri temi razmišljati oz. se pogovarjati, saj je lahko za nas še preboleče ali pa preprosto prehitro in s tem ni nič narobe, saj je na drugi strani strokovnjak, ki lahko pomaga preiti obrambe in te podpreti. Vsekakor se mi zdi dobro in te hkrati spodbujam, da občutke, ki jih doživljaš, zaupaš svoji psihologinji, ki je za to usposobljena in te bo v pogovoru zagotovo znala ustrezno podpreti in usmeriti. Ali tvoje misli/občutki, da psihologinji težiš, temeljijo na kakšni konkretni izkušnji ali so to bolj tvoji občutki? Zagotovo ima vsak svoje probleme, boljše in slabše dni, vendar je tvoja osebna psihologinja na voljo tebi, da delata s tvojimi občutji. Ko se boš v pogovoru z njo počutila dovolj varno, ti predlagam, da ji zaupaš tudi te svoje občutke in jih bosta lahko skupaj raziskali. Tako boš lahko najlažje spoznala kaj se skriva za temi občutki. A misliš, da bi to šlo, da bi ji zaupala svoje občutke, ki si jih tudi nam tukaj?

Na tvoje drugo vprašanje žal nimam enostavnega odgovora. Ponavadi se bolj zapletena stanja ne zgodijo kar sama od sebe, ampak so v ozadju kakšni razlogi – lahko so fiziološki, psihološki ali pa tudi kombinacija obojega. Kar želim povedati je, da se velikokrat zadeve (npr. negativna čustva) nabirajo oz. kopičijo, dokler se te zadeve ne pokažejo v obliki simptomov, ki jih oseba pri sebi opazi. Kar je pri vsem skupaj zanimivo pa je to, da največkrat težko prepoznamo vzroke ali razloge naših simptomov. Npr. sama sicer omenjaš, da nikoli ni bilo nič narobe, v drugem stavku pa nadaljuješ, da si se velikokrat počutila zelo osamljeno. Zagotovo se vsakdo kdaj tako počuti, ampak vsekakor, kot sem že omenila, bi bilo dobro raziskati od kod izvirajo tvoji občutki in zdajšnje težave, ki jih omenjaš, da se kažejo v obliki depresije, tesnobe in težav s hrano.

Naj pa samo omenim, da ti verjamem, da si nič ne izmišljuješ. Če je zate resnično, je to pomembno tudi zame, prav tako za psihologinjo s katero delaš. Prav tako lahko svoje težave, z rednimi obiski pri psihologinji in delu na sebi, spremeniš, tudi odpraviš, še pomembneje pa, da pridobiš znanje, da z njimi zmoreš delati oz. jih obvladati. Zagotovo pa bo potrebno nekaj dela in časa, s čemer ni nič narobe.  

Vesela bom, če se boš še kaj javila in povedala kako napreduješ.

Želim ti vse dobro!

Anja Mikl, mag. psihologije