Vpr

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Upam, da ne odgovarjam prepozno in da termin s psihologinjo še ni za tabo. Povsem normalno in razumljivo je, da se počutiš zelo neprijetno ob misli, da bi se pred psihologinjo jokala. Verjetno se počutiš ranljivo in kot opisuješ, te je tega sram. Večini izmed nas je neprijetno, če drugi vidijo, ko jokamo. Vendar pa ti neprijetni občutki še ne pomenijo, da je res kaj slabega na tem, da jokamo v prisotnosti drugega človeka. Ravno nasprotno, jok na terapiji je pravzaprav znak, da se pogovarjaš o temah, zaradi katerih sploh potrebuješ terapijo. V tem smislu je jok na terapiji dobrodošel. Ni slučaj, da imajo psihologinje in psihologi nekje v svoji pisarni vedno robčke – jok je del njihovega vsakdana in dobro vejo, kako takrat reagirati. Če se boš na naslednjem srečanju s psihologinjo začela jokati, ti bo mogoče na začetku res malo neprijetno, hkrati pa bo to pomenilo, da se pogovarjata o nečem, kar te boli. Mogoče ti lahko pomaga tudi dejstvo, da obisk psihologa ni nujno prijeten ali zabaven za nikogar. Psihoterapija je velikokrat težka (delo na sebi je delo v pravem pomenu besede), pa vendar se na koncu izplača. Če se boš začela jokati, te psihologinja ne bo poskušala odvrniti od tega (ne bo na primer spremenila teme pogovora), vendar te bo podprla o tem, da se pogovarjata o tej temi, ki te tako zelo boli. Temu bi strokovno rekli »predelovanje«. Torej, da si pustiš čutiti žalost (morda tudi jezo, strah, frustracijo, osamljenost in druga težka čustva), s tem pa se rana počasi, počasi tudi celi. Psihologinja je tam, da te v tem podpira in ti pomaga. Rada bi ti povedala tudi, da je tvoja psihologinja zelo verjetno tudi sama obiskovala psihoterapijo (večina psihologov jo na neki točki obiskuje) in je skoraj zagotovo tudi sama kdaj jokala pred svojo psihologinjo. Ne samo, da je jok pri psihologinji normalen in dobrodošel, psihologinja bo tudi razumela, da ti bo težko. Razumela bo sram, ki pride s tem, ko nas drugi vidijo jokati in potrebo po tem, da bi se skrila in željo, da o temi, ki te spravi v jok, ne bi več govorila. Če želiš, lahko z njo govoriš tudi o tem, da te je strah govoriti o tej temi, saj se bojiš njene reakcije, če se boš začela jokati. Mogoče ti bo že njen odziv na tvoj pomislek o tem, kako bo ona reagirala, če se začneš jokati, ponudila dovolj varnosti, da boš lahko spregovorila o temi, ki jo omenjaš. Za konec bi te rada spomnila še na to, da če se o temi, ki te spravlja v jok, nisi pripravljena pogovarjati, potem je to tvoja odločitev in psihologinji lahko poveš, da se boš o tej temi pogovarjala, ko boš na to pripravljena. V vsakem primeru upam, da se boš odločila iti na naslednje srečanje s psihologinjo. Vem, da ni lahko in odpor, ki ga čutiš, je popolnoma normalen in ga na neki točki občuti skoraj vsak, ki je kdaj hodil na psihoterapijo. Je pa hkrati tudi znak, da sta s psihologinjo prišli do vsebin, o katerih je verjetno zelo pomembno, da se z nekom pogovoriš. 

Želim ti veliko poguma in če še kaj potrebuješ, se lahko vedno ponovno oglasiš. 

Lep pozdrav.

Maruša Grešak, mag. psihologije