Vpliv mame

Imam štirimesečnega sinčka. Vsakič, ko me pogleda, ko se nasmehne, ko me potrebuje – vem, da sem izpopolnjena. Vem, da sem ljubljena. Imam tudi partnerja, ki me ljubi in me podpira. V tem novem življenju, ki sem ga ustvarila, sem srečna. Resnično.

A kljub temu, da sem zdaj obdana z ljubeznijo, me preteklost včasih še vedno dohiti. Kot tiha senca se prikrade nazaj, ko bi si želela samo mir.

Odraščala sem v družini, ki je na zunaj delovala popolno. Mama, oče, sestra, stari starši – vsi v eni “idealni” skupnosti. Zunanjim opazovalcem je bila naša družina vzor. A zame je bilo življenje med temi štirimi stenami pogosto tiha borba.

Moja mama je vedno imela raje mojo sestro. Mlajša je od mene sedem let. To, kar sem dolga leta samo čutila, mi je med nosečnostjo prvič tudi odkrito povedala. V času, ko sem pričakovala svojega sina – ko sem sama prvič zares razumela, kaj pomeni brezpogojna ljubezen – mi je mama povedala, da ima mojo sestro raje. Ne samo da sem to slišala, čutila sem to vse življenje.

Kot otrok sem bila pogosto v senci. Moja sestra je bila vedno “uboga”, “občutljiva”, “nežna”, medtem ko sem jaz morala biti močna, odgovorna in tiha. Ko sem odšla študirat – in to na zelo zahteven faks – sem si želela samo malo podpore, malo posluha. A mama je imela vedno čas samo za sestrine zgodbe. Namesto da bi me vprašala, kako sem, sem morala poslušati, da je sestra dobila trojko v šoli in kako zelo jo to skrbi.

Vikendi, ko sem se vračala domov, so bili naporni. Želela sem si le oprati oblačila in si odpočiti, a mama je vedno imela “pomembnejše” stvari za postoriti – predvsem vse, kar se je nanašalo na sestro. Ni bilo redko, da sem si perilo prala na roke ali pa ga še mokrega odnesla nazaj v študentski dom.

Potem je zbolela babica, mamin steber. Dan pred enim najpomembnejših izpitov v celem letniku mi je mama rekla: “Odločila sem se – če boš ti padla, bo babi v redu.” Zvenelo je kot stavek iz pravljice, a pri njej je vse to imelo težo. Ukvarjala se je z energijami, kartami in vsemi mogočimi rituali. Izpit (en in edini ampak pogojen za napredovanje) sem padla. Letnik sem morala ponavljati.

In seveda – denar. Vedno je bil problem. Vedno je zmanjkalo zame, vedno sem imela občutek, da prosim. Medtem pa je za sestro vedno bilo.

Dolga leta sem si govorila, da sem jaz problem. Mama je znala biti tako prepričljiva, da sem začela dvomiti vase. Manipulacija je bila prefinjena, skoraj nevidna – a zato še bolj uničujoča.

Danes, ko gledam svojega sina, vem, kaj pomeni biti mama. Vem, da ljubezen ne pozna razlik. Vem, da otrok ni nikoli kriv za mamine notranje boje. In vem, da moj otrok ne bo nikoli čutil tiste praznine, ki sem jo jaz nosila v sebi dolga leta.

Še vedno me zaboli. Še vedno me kdaj primejo spomini. A danes imam ljubezen. Imam otroka, ki me pogleda kot središče svojega sveta. Imam partnerja, ki mi vsak dan dokazuje, da sem vredna.

In končno – imam sebe. In svoj glas.

- Ali kdaj neha boleti?

- Kako naj se pripravim da zmanjšam to globoko zamero do mame?