Vozniški izpit

Spoštovani!
Zanima me, kaj naj naredim.
Pred kratkim sem že tretjič padla na izpitni vožnji.  Padla sem ker sem na avtocesti vozila po levem pasu in prepočasi, ker sem pri vzvratnem parkiranju 2x zadela robnik in ker sem pri zeleni puščici na semaforju šla prepočasi čez krizišče. In nato obstala sredi križišča.
Ocenjevalec je po koncu vožnje rekel da je mnenja, da je le še vprašanje časa, kdaj bom naredila izpit. Da sem, kar se tiče varnosti dobra, da mu je bilo všeč, da sem vožnjo prilagodila svojim sposobnostim, da se vidi da sva z inštruktorjem nekatere stvari res ogromno zvadila.
Nekega hudega strahu ali odpora do vožnje nimam.  Mi mogoče manjka samozavesti?  Pred izpitno sem se bodrila, da znam in zmorem. Da imam že dovolj ur, vaje.  Pa vseeno ni šlo. ):
Včasih imam pri opravljanju vozniškega izpita občutek, da mi je glava/ misli največji sovražnik.
Inštruktor je v redu. Velikokrat mi pove, da vozim v redu. Da mi manjka le malo dinamike. Pa nekoliko počasneje parkiram. In da je pri meni največji problem,  da ko naredim napako, se zmedem in potem do konca ure vozim bistveno slabše.  Podobno je bilo na izpitni. Po ponesrečenem parkiranju, sem  vozila bistveno slabše. Sicer v parkiranju na splošno ne blestim, a mi na urah povečini nekako uspe parkirat. Morda zato, ker sem nekoliko bolj sproščena?
Kako naj grem čez to, da sem naredila pač napako, se zberem in vozim dalje, kot, da se ni nič zgodilo/ kot da nisem naredila napake?  S tem imam problem le na urah/ izpitni vožnji. Drugje tega problema, da se po napaki povsem zmedem nimam. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi pod pritiskom pogorela.  Ali da bi po napaki povsem odpovedala. Res ne vem zakaj se mi to dogaja le na izpitni vožnji/ občasno tudi na urah vožnje. Izpitna vožnja mi je najtežji izpit v življenju. 
Kaj se da storiti? V čem bi bil problem?
Hvala za odgovor in lep pozdrav.