Venting. Ni nujno.

Spet se mi porajajo temne misli. Pred tremi leti sem padel v drugem letniku gimnazije. Po tem sem spet nadaljeval gimnazijo. Imel sem težave. Izostajal sem od pouka, se samopoškodoval in podobno. Po dolgem letu, ki sem ga končal v drugem poskusu, sem začel vpis v tretji letnik. Vse je bilo popolno, ocene v redu, imel sem punco, ampak avgusta je šlo vse k vragu. Padel sem pri zgodovini in matematiki, kar je čudno, zgodovina je moj najljubši predmet, ampak zgodovino sem končal v julijskem semestru in matematiko poskusil avgusta. Ni šlo. Septembra sem poskusil z izrednim letnikom in mi ni uspelo. Prepisal sem se na ekonomski tehnik v drugem mestu. Zapustila me je in po svojih najboljših močeh sem se trudil razumeti njena čustva, kupovati ji stvari, ki jih je želela, vedno poslušati, a vseeno me je pustila in se obrnila na fanta, za katerega mi je govorila, naj se ne obremenjujem preveč (že v Juliju). Dogajalo se mi je toliko stvari, da se nisem mogel osredotočiti na matematiko. Priznam pa, da sem bil tudi zelo len. Ne morem verjeti, da sem dovolil, da se mi to spet zgodi. Sovražim, kako neodgovoren sem. Želim si, da bi bil normalen, želim si, da se ne bi počutil tako tujega svetu. V novi šoli sem si pridobil nekaj prijateljev, moje ocene so veliko boljše, ampak še vedno se sovražim. Doma ni vse v redu, finančne težave, vedno jezni starši, mlajši brat se samopoškoduje in dobiva grozne ocene, starejši brat nima službe in povsod povzroča nered, pravi kaos. Rad imam, ko sem sam, ampak to se redko zgodi. Zdaj sem v tretjem letniku, moral bi biti v prvem letniku univerze, želel sem študirati pravo. To so moji sanje. Ali psihologijo, ljudje pravijo, da veliko pomagam in razumem. Prijatelji pravijo, da opazim drobne podrobnosti. Tudi sam opazim, da jih opazim. Ampak tega ne morem storiti, ker ne bom opravil splošne mature. Nočem še enega leta zapravljenega za opravljanje maturitetnega tečaja. Ne vem, kaj bom s seboj. Primerjam se z drugimi fanti svojih let. Lepi obrazi, oblačila, prijatelji, dobre ocene, dobra telesa, hobiji, zanimivi ljudje. Tako dolgočasen sem. Vse, o čemer razmišljam, je žalost in žalost. Moja bivša se strinja, da sem dolgočasen.Čudno je, da še vedno pogrešam svojo gimnazijo. Mislim, da je moja razrednica naredila kot premet, ko je slišala novico, da me ne bo več. Ne vem več, kaj naj si mislim ali počnem s seboj. Imam pa idejo. Lahko bi dokončal ekonomijo na Univerzi v Ljubljani, nato študiral na ETH Zürich, magistriral iz ekonomskega področja in postal investicijski bankir. Čudno, vedno imam načrte, vendar se jih nikoli ne držim. Lahko bi tudi študiral francoščino, angleščino in bil učitelj. Rad imam jezike. Ne vem. Samo duška mi je. Želim si, da bi bil normalen. Želim si, da se ne bi počutil kot nezemljan, ki se poskuša zliti z okolico. Še nikoli nisem srečal človeka, ki bi me razumel ali pa bi se trudil me razumet. idk just venting lol.