V enem mesecu sem zavrnila dva prijatelja

Živjo,

nikoli nisem imela fanta, čeprav sem si ga želela. Sem že dala skozi nekaj začetnih zametkov, ampak iz tega nikoli ni bilo nič.

V tem letu sem se zelo poštekala z dvema prijatelja, oba dve leti mlajša, sta cimra v mojem študentskem domu in živita v sosednji sobi, naključno se vidimo večkrat na teden. Z enim od njiju, recimo mu Marko, sem se dva meseca nazaj začela bolj pogovarjati, nekoč mi je tudi povedal, da sem mu všeč. Ampak s puncami ne zna in nič ne naredi, ne povabi ven, ne izkaže pozornosti, ki bi lahko povedala kaj več kot prijateljstvo. In še nekaj razlogov imam, da se nisem videla, da bi bila skupaj in sva se pomenila, da pač iz tega ne bo nič. Ampak nama ni nerodno, jaz sem se na začetku bala, da bo slabo, ampak je vse okej. Še vedno pa skupaj hodiva na plesne vaje in ful uživava, upam da tega ne sprejema kot znak, da sem si premislila, sam meni je res lepo. Ampak si ne želim več iz tega.

No, ko sem se bondala z Markom, pa sem se sprostila tudi do njegovega cimra, naj mu bo ime Jakob. Pač nič konkretnega, včasih sva skupaj spila kavo, se kaj pogovarjala, ne vem, pač isti dan, ko sem se zvečer pomenila z Markom, mi je še Jakob povedal, da sem mu všeč. Do njega nikoli nisem gojila kakšnih večjih čustev. Zame je prijatelj, fajn oseba, ampak se ne vidim z njim. In sem mu povedala, da pač ne (kolikor nerodno sem se takrat pač izrazila). In sem mislila, da je to to. Od takrat sva še nekajkrat skupaj bila na kakšnih dogovdkih, ne sama, ampak očitno je mislil, da bo kaj iz tega. Ker mi je danes prinesel šopek in povabil v kino, pač čisto najbolj romantično dejanje ko bi se tako stopila pri vratih od sreče. Ampak namesto tega me je oblil strah, sram, velik val krivde, ker ne čutim nazaj. In sem tudi njemu, spet nerodno, dopovedala, da ne gre. Itak mu je blo bedno, upal je, da bo kaj iz tega, pač šopek sem vzela, fuul kjut, sam res res se počutim bedno, ker mu ne morem ugodit.

Oh, imam dve težavi - ena je, da se seveda spopadam z občutkom slabe vesti, čeprav se zavedam, da se ne morem prisiliti v zvezo, če ne vidim, da se bo dobro končalo. Itak izpade punca tista zlobna zver, ampak to je tveganje, ki ga fantje morajo sprejeti. In mi je res slabo, ker sem morala to narediti. Do zdaj sem s sosedoma res bila sproščena, zdaj pa ne verjamem, da bom zmogla, kaj naj se ju obeh nekaj časa izogibam oz. se pasivno odmaknem na stran? Pač do zdaj smo se vedno pozdravili, ko smo se videli, itak se js vedno ful smejim, ko sem z ljudmi, ki jih imam rada, mogoče je tudi to problem. Problem je tudi, ker sta pač dobra priajtelja tudi med seboj. Ne vem, koliko vesta med seboj, kaj se dogaja. Jakob ve, da sem zavrnila Marka.

Ta drugi problem pa je, da sploh ne vem, če sem se sposobna spustit v zvezo. A sem se v teh letih tko napsihirala, da v človeku najprej poiščem slabe lastnosti, vse možne razloge, zakaj se ne bi izšlo, pa itak še svoje napake vržeš notri. Fizične reakcije ob zaljubljenosti skoraj ne doživljam. Zadnji metuljčki so bili skoraj dve leti nazaj in so bili zelo močni, tega pa pri obeh sploh občutila nisem in sem tudi to vzela kot negativen znak. Sem preveč racionalen človek, vse želim imeti definirano, lahko mi rečete "sprosti se, go with the flow", ampak to pri meni ne gre.

To se slišijo kot problemi kakšne najstnice, ampak pri meni je mentalni zamik kake 2 ali 3 leta, zlo kasno sem razvila normalen prijateljski odnos do fantov in nehala delati scenarije v glavi za vsako figo.

Če ima kdo kakšno modro misel zame, se mu vnaprej zahvaljujem. Pač res ni kul zavračat folk, hkrati pa se počutit osamljeno, samsko. Sam ne morem vzeti prve možnosti, ki se mi ponudi, češ kaj če je edina.

Storila si, kar si čutila, da je prav, zato se znebi napačnega občutka krivde. Poskrbi le, da bodo zavrnitve v bodoče ustrezno skomunicirane.

Seveda si sposobna odnosa, le pravi moški bo moral stopiti v tvoje življenje.

Uzivaj