Uživanje v lastni bolečini

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala za tvoje vprašanje. Situacija, ki jo opisuješ, ni enostavna, da bi se jo dalo rešiti samo s poimenovanjem osebe, ki se tako vede, oziroma z etiketo. Zato bom poskusila razjasniti nekaj vedenj, ki si jih navedla.

Omenjaš samopoškodovanje kot način pridobivanja pozornosti. Vzroki za samopoškodovanje so pri različnih ljudeh različni. Mnogi mladostniki, ki se samopoškodujejo, doživljajo močno čustveno bolečino, ki je ne znajo izraziti z besedami oziroma drugače obvladati. To so lahko čustva nemoči, osamljenosti, sramu, jeze, žalosti, obupa ali hude notranje praznine. Ta čustva so lahko tako močna, da mladostnika popolnoma preplavijo - povzročijo hudo napetost, ki je ne zmore več obvladati - in takrat se samopoškoduje. Bolečina, ki se pojavi ob samopoškodbi, začasno preglasi to napetost - fizična bolečina preusmeri pozornost iz čustvene na telesno bolečino ali pa nadomesti neznosno čustveno praznino. Nekaterim daje samopoškodovanje tudi občutek kontrole nad lastnim telesom, kadar je nimajo nad ničemer drugim. Ob samopoškodovanju mladostnik občuti olajšanje, pomiritev, ki pa je zelo kratkotrajna. Pogosto ji sledijo občutki sramu, krivde in samoobtoževanje.

Omenjaš tudi, da oseba čuti, da se mora uničevati in ne želi odnehati. V nekaterih primerih je samopoškodovanje način, kako se oseba kaznuje, če meni, da je slaba in si to zasluži. V tem primeru je najverjetneje težava v njenem odnosu do sebe – v nizkem samospoštovanju, zaradi česar se doživlja tako negativno.

V veliki večini primerov samopoškodovanje torej ni način iskanja pozornosti. Mladostniki svoje poškodbe in brazgotine običajno skrivajo. Tisti, ki jih ne, pa najverjetneje želijo s tem drugim pokazati, da so v stiski in potrebujejo pomoč, česar ne znajo ali ne zmorejo sporočiti na drugačen način. Pomembno je torej razumeti, da je samopoškodbeno vedenje skoraj vedno izraz globlje duševne stiske, in da mladostniki, ki se soočajo s tem vedenjem, potrebujejo sočutno in strokovno pomoč za obvladovanje svojih občutkov in reševanje osnovnih težav, ki jih vodijo v samopoškodovanje. Najpomembneje je, da jih spodbudimo k iskanju strokovne pomoči.

Predlagam, da prebereš tudi prispevek Spopadanje s stisko pri samopoškodovanju in dobiš še nekaj idej, kaj bi lahko bilo takšni osebi v pomoč: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/spopadanje-s-stisko-pri-samoposkodovanju/

Upam, da sem vsaj delno odgovorila na tvojo dilemo. Če imaš še kakšno vprašanje, pa se lahko vedno obrneš name,

Maruša Naglič, univ. dipl. psihologinja

Uredništvo