Upanje? Pomoč?

Torej. 

Pri 20 letih bi, če bi takrat opravil zadnji 3.letnik in našel službo, bi moje življenje že bilo precej slabo, bedno. Toda bi bilo vseeno.

Toda takrat sem popolnoma padel v zasvojenost z internetom in igranjem igric. Do konca sem se izoliral. In to obdobje je trajalo do okrog 2025, ko sem potem naredil vozniški izpit in letos marca kupil avto. Internet...mi več ne pomaga. Imam željo dokončati šolo in najti službo ter se odseliti. Tako preprosto kot se sliši in morda za nekoga je, predstavlja velik problem zame. Želim si teh stvari, ker drugo vse ni resnično. Toda, na žalost se bojim, da okrog 5 let internetne izolacije, 5 let svojega razmišljanja, 5 let... nekako svobode, da sem lahko "študiral" kako je življenje, vsaj meni.. bedno. Nisem imel prijateljev, niti sorodnikov, nikogar, da bi mi preusmerili to razmišljanje v malo bolj pozitivno. In zdaj sem tukaj in nevem če je sploh vredno mi živeti. I smrti že razmišljam dolgo, včasih je edina stvar, ki mi je vliko malo pozitive, ker sem vedel da lahko končam do konca.

Ali še zmeraj želim umreti? Da, seveda. Toda želim pa tudi dati možnost da vidim ali se mi lahko kako pomaga. Res bi si želel pred smrtjo opraviti to kar že dolgo želim. Nareti že končo srednjo šolo, najti službo, se odseliti, pa čeprav samo najemniško sobo. Nočem umreti tukaj ko še živim doma, še posebej ko ni taka sila. 

Torej zakaj pa potem ne delam na teh stvareh? Ker kar naprej že razmišljam v prihodnost, torej ko bom imel službo in najemniško sobo, kaj pa potem? Normalna stvar je, da še potem edina stvar, da si najdem punco....in tako naprej. 

Bojim se, da nebo tako preprosto, ker sem nekako brezupen, vidim realnost kot je, sem "mrtev" v sebi. Ne občutim dobrih stvari, niti ne morem občutiti hvaležnost če bi mi nekdo pomagal. Lahko se pretvarjam. Samo to ni to. 

Leta sem hotel imeti avto, ko sem ga končno dobil, sem se šel peljat in nisem občutil ničesar, razen.. razočaranje?.. 

Če bi namesto v dvajsetih šel v internet raje ven, med soljudi, imel službo.. Bi še mogoče kaj bilo iz mene... mogoče.. 

Zdaj pa... Če še ni prepozno, je zelo blizu. Tako blizu, da že okoli pišem, da vidim če se mi lahko pomaga. 

Lp

Hvala za lepe besede.

Kot prvo sem iz občine Sveti Jurij ob Ščavnici, torej Nova Gorica je kar daleč. Drugo, moram povedati da nisem več zasvojen z ekranom, pravzaprav nikoli nebi rabil biti, če bi bilo življenje malo bolj.. prijetno. Zaslon mi je dal neko toplino in pozornost, ki jo nisem imel, toda malo preveč, jaz pa sem bil prešibki. Zdaj več ne učinkuje name, bolj ali manj nič. Skoraj mi je ljubše samo sedeti na stolu in gledati v prazno...

Zdaj šola je samo srednja šola za gostinstvo 3 letna. Zdaj se trenutno učim za manjkajoče predmete (ki bi lahko brez problema že naredil pred leti..). Komaj zdaj vidim, kako sem po eni strani zapravil ta začetna 20 leta...za nič. No po drugi strani, pa sem sem z internetom imel vsaj za nekaj časa malo bolj "srečno" življenje. Želim si da bi se več časa učil, toda zakaj se bi, če lahko preprosto gledaš v ekran in ne rabiš razmišljati...

Kar se tiče relationship, ki sem ga pred tem zanemarjal?.. nikoli nisem ravno razmišljal o tem da bi nekoga imel, ker dokler nimam denarja, službe,... Po drugi strani zdaj, pa še mi zdi da je prepozno, da bi kaj imel.. Četudi bi zdaj začel z službo. Preprosto predolgo sem že sam, prevečkrat sem se počutil (in se še) popolnoma...sam. Nikoli ne bom moral biti normalen, ki ima punco, oz še najboljšo možnost imam z nekom ki se počuti in ve kako je biti brez prijateljev, brez kogarkoli ki bi ti bil v oporo. 

Kar se tiče "samomora" oz kot si sam pravim 'preprosto končati vse", je edina stvar ki mi je v oporo, je moja zadnja rešilna bilka. Razmišljam že dalj časa, ni samo trenutna, pravzaprav se včasih sprašujem, kako to da že nisem končal. Odgovor je nikoli še ni bilo tako krizno, no včasih je bilo že precej blizu. To da bi še živel 60 let?? Celo z narejeno šolo in službo in da bi se končno že enkrat odselil, se ne vidim v tem življenju po 30 letu. Ampak prvo moram opraviti svoje želje. Potem bom že videl kako in kaj. 

Da, zakaj ne, bom prebral knjigo. Čeprav branje mi ni najljubše. Po moje je skoraj isto kot gledati zaslon. Z vsakim listom oz podrsom ekrana, pozabiš kaj je bilo pred tem. 

Veste, moja notranjost... ogenj se je ugasnil in ne obstaja več verjetno nobene možnosti da bi ga obudili, od znotraj več ne čutim ničesar.. Recimo če sem iskren, to pisanje mi je brezveze, lahko napišete kar koli, ne ne bo ganilo. Moja "zunanjost", je tista, ki še nekako hoče oz se dela pozitivnega in išče stvari naokoli ki bi dale effect, da bi še (ne da bi hotel) bilo vredno živeti. Ker da, živiš samo enkrat, kar ne pomeni, da bom živel preprosto kot žival, če nebo ničesar, kar bi dalo vsaj manjšega smisla zame..adijo. 

Lep pozdrav