Vprašanje:
Um..kaj se dogaja??
Tema: Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samomor, Samopoškodbe, Žalost in depresija
-
St
Stella
Stella
Objavljeno: 06 jan. 2026 06:32
Zdravo razlaganje stvari me ne gre najbolje ampak upam da bo vsaj malo razumljivo
No ja vse se je začelo nekje zadnje 3 tedne 8 razreda (junij 2024)ko sem opazila da imam več slabih dni in sem bolj pogosto žalostna Oz. slabe volje. To sem ignorirala (ker je takrat še verjetno blo normalno)potem pa so se začele počitnice.(te dvomesečne)in se je začelo vse zelo hitro slabšat. Začela sem s samopoškodbami,zasovražila sem se in prišlo je tudi do poskusov samomora....
Ko se je spet začela šola(9 razred)pa je šlo še slabše. Veš čas sem potrta ali žalostna sploh še nemorem več spravit v dobro voljo niti tiste stvari ki so me včasih zelo zanimale in osrečevale sploh nimam več volje do tega ,veš čas imam občutek kod da sem na 1% energije,saj sem ves čas brez .nemorem spati niti jesti. Veš čas imam občutek kod da imam neko "senco" ki me veš čas moti(npr.ne morem se zbrat zaradi nje,ko želim ven me prime da ne morem, ko se pogovarjam mi zatiska ušesa....)vsako stvar ki jo primem v roke mi avtomatično prva misel kako se s tem ubiti.zato o tem razmišljam vsak dan ampak dejansko probam pa redko . Zelo me je strah da bom enkrat izgubila nadzor nad sabo..in..ja. Veš čas imam občutek kod da grem vsem na živce in bi jim bilo bolje brez mene. Zato sem v šoli s svojo prijateljico odšla do svetovalne delavke (ampak zelo težko ker me je strah zelo težko pristopim do ljudi)in sem ji napisala približno eno tretjino tega in je potem še pogovorila z mojo mami (men veš čas govori da je to kar prestajam normalno ali pa reče da preveč dramatiziram)in mami je naslednji dan(jezno)odšla po napotnico za psihološki pregled . Malo me je strah zaradi čakalnih dob ker gre zadnji mesec res hitro navzdol in se slabša. Z svetovalno delavko se rada pogovarjam samo imam občutek da ji grem na živce in se zato pred njenimi vrati samo obrnem. Ali pa nevem kaj naj ji rečem in pač samo grem . Ona mi je povedala za to spletno stran. In nekaj se zelo dolgo že sprašujem . Saj bi vprašala svetovalno delavko ki je zelo super ampak ji nočem it na živce ker je rahlo filozofsko uprašanje: jas se ves čas predvajamo da je vse ok in se smejim.(na silo) ampak zdaj postaja to mi že ful težko in sem razmišljala da bi nehala ampak nebi rada da to vpliva na mojo prijateljico in ne želim da bi zaradi mene postala potrta in zdaj nevem kaj naj naredim. Aja pa glede hrane to se je začelo malo po tej žalosti. Veš čas imam občutek kod da sem zelo predebela in da če bom kaj pojedla bom naslednji dan se zbudila 300kg .v glavi imam tako kot nek meter ki če ga prekoračil mi je potem ful žal da sem to pojedla.visoka sem približno 164 in imamokoli 50kg? To je preveč .veliko preveč. Aja pa odkar seje vse to začeli sem opazila tudi da sem postala zelo plašna veš čas se počutim ogroženo .Res nevem kaj se dogaja z mano? obupala sem že nad vsem .občutek imam kod da zame prihodnosti sploh ni.
HVALA res nevem kaj naj.
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 06 jan. 2026 12:56
Odgovor svetovalke:
Živjo, Stella.
Kaj naj, (se) sprašuješ. Ne veš oz. ne razumeš, kaj se ti pravzaprav dogaja. Kot da te je nekaj povsem "zasedlo" in ti ne pusti več normalno živeti. Poskušaš se temu upirati, a ne pomaga. Kot spirala navzdol se tvoje počutje samo še slabša.
Prav imaš, da nekaj ne štima. In da bi bilo dobro, da se nekaj spremeni. Ni normalno, da se tako zelo ne maraš, da si tako brez volje, da te je vse bolj vsega strah, da si celo poskušala delati samomor in da se namerno poškoduješ. Ni normalno, da se vidiš debelo, ko to nikakor nisi (in tudi če bi bila: ne bi bilo normalno, če bi se zaradi tega sovražila). Nič od tega ni normalno.
Ampak s teboj vseeno ni nič narobe. Normalnost je nekaj, za kar smo se dogovorili, da je, in nekaj, kar velja za večino. V medicini normalno pomeni "povezano z zdravjem", sicer pa je normalnost mnogo bolj zakompliciran pojem. Ko ti svetovalna delavka reče, da je normalno, da si v teh letih potrta, to do neke mere drži. V adolescenci nam možgani skoraj dobesedno "padejo s tečajev". Normalno je, da čustva takrat doživljamo bolj intenzivno, zlasti negativna. Normalno je, da imamo takrat občutek, da nas vsi opazujejo in ocenjujejo. Normalno je, da so naše zaznave popačene (kajti z vstopom v adolescenco se nismo kar čudežno "pokvarili" in znano dejstvo je, da si ljudje z nami belijo glavo bistveno manj, kot se nam zdi).
Ni pa normalno, če se ves čas počutimo tako slabo, kot opisuješ ti. Obstaja kopica načinov, s katerimi si lahko pomagaš oz. ti lahko pomagajo drugi - in ki dokazano delujejo. Delujejo, ker so pomagali že toliko drugim v podobno hudih stanjih. In naredila si prave korake, potrebno je samo še vztrajati. Ni je čudežne palčke ali tablete, ki bi v enem zamahu odpravila kronično slabo počutje. Treba je nekaj ponavljati dlje časa, več tednov, mesecev, kdaj tudi leta. Sprememba se začne že prej, ampak najboljše rešitve in najboljše stvari v življenju so tiste, v katere smo vlagali trud dlje časa. In šele ko nekaj novega dlje časa utrjujemo, si zagotovimo, da ne moremo kar tako zdrsniti nazaj v stare vzorce.
Zato te spodbujam, da hodiš na pogovore k svetovalni delavki. Spodbujam te, da se odpreš. Njej, mami, prijateljici, psihologinji... Ne, ni lahko, in ja strah je velik, ampak kljub temu lahko poskusiš. Lahko si dobesedno dovoliš, da te je zraven grozno strah - medtem, ko govoriš. Boš videla, kaj se strahom zgodi čez čas, ko mu dovoliš, da je - in ti kljub temu govoriš. O njem - strahu, o svojih željah, o svojih idejah...
Normalno je tudi to, da se na kakšne zelo negativne spremembe odzovemo z izrazito slabim počutjem. Precej točno si zapisala, kdaj si zaznala to spremembo. 3 tedne pred koncem 8. razreda. Se je takrat zgodilo? Oziroma: se je do takrat dogajalo kaj, kar si dolgo tolerirala in pometala pod preprogo, potem pa tega naenkrat nisi več zmogla? Si izgubila kakšen pomemben vir podpore? Te je kdo poškodoval? Nič na tem svetu ne pride iz nič in čeprav ni nujno, da bo to bistveno kaj spremenilo, ti ugotovitev razlogov za svoje stanje lahko pomaga marsikaj bolje razumeti: sebe, svoje želje, svoje moči, svoje meje, odnose z drugimi, kako deluje ta svet.
Še eno znano dejstvo: ljudje v povprečju močno precenjujejo svoj negativen vpliv na druge oz. podcenjujemo, kako dobro vplivamo na druge. Povedano drugače: kako veš, da te ljudje ne marajo, da si jim v breme? Kje imaš dokaz za to? Mar te ni prijateljica podprla pri iskanju podpore? In mama vpisala k psihologinji? In svetovalka povabila k rednim obiskom? Ali vse to ne kaže bolj na dejstvo, da jim je mar zate?
Ko smo zelo potrti, nas negativni glas v glavi skuša prepričati v vse mogoče slabe ideje. In veš kaj? Laže kot pes teče. Zato predlagam, da mu začneš oporekati. Če je treba, se lahko tudi na glas skregaš z njim. Tako kot gotovo ne bi dovolila, da bi se kdo na ta način pogovarjal s tvojo prijateljico, je skrajen čas, da nehaš tudi ti dovoljevati temu glasu v svoji glavi, da ti prigovarja tako grde in črnoglede stvari. Postavi se na stran Stelle. Sprejmita pakt, da bosta skupaj premagali tega "depresivca" in mu vedno znova dokazali, da se moti.
Seveda ne bo vedno uspelo in tudi ne takoj. To je del procesa. Poleg tega v življenju včasih potrebujemo tudi dvom in strah (nobena skrajnost ni dobra), ampak vedno se boš lahko zanesla na ta svoj notranji vir vztrajanja pri dobrem, iz katerega pride sočutje do same sebe - tudi ko stvari ne bodo šle po planih. S tem začneš krepiti zaupanje, da si vedno na svoji strani in da sebe ne moreš nikoli izgubiti/zapustiti. Vsi ostali so samo dodaten plus.
Kaj misliš o vsem skupaj? Včasih se razpišem čez vse meje. Ampak res verjamem v to, kar sem zapisala - in verjamem tudi vate. :)
Pošiljam ti topel objem!
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
St
Stella
Stella
Objavljeno: 07 jan. 2026 06:19
HM....Tudi sama sem že razmišljala kaj bi lahko naredila takega,Oz.kaj se mi je zgodilo da se je to začelo ampak nisem našla ničesar nič se ni spremenilo. RAZEN na začetku 8 sem izgubila prijateljico (ali pa že malo prej zdaj je že skoraj dve leti od tega)s katero sma se poznale od njenega 2 leta. In zelo težko prenašam to ko koga izgubim saj se na vse zelo navežem takoj ko mi pokažejo že malo prijaznosti, zato ker se v šoli zelo spravljajo name in me izločujejo iz vseh dejavnosti in teh"skupin" znotraj razreda. Ravno včeraj pri odbojki mi je ena punca rekla (kr nisem odbila žoge) da mi "j"(tega ne bom rekla) mamo in hišo in vse kar mam potem pa so mi vse smejale .ena druga ko pa žoge ni odbila tako 6 pa so samo rekle saj bo.ampak ja to zdaj ni važno glede tiste prijateljice še vedno kdaj pa kdaj jo poskušam dobit nazaj čeprav vem da mi ne bo uspelo in da ni bila vredu ker me je imela za sužnja in takoj ko sem kaj storila narobe (kar ni po njeno) me je močno udarila. Ampak ja to je edino kar se je spremenilo.(pomojem sicer ni to ker sem jo izgubila skoraj 1 leto preden se je to začelo) Imam pa zdaj eno super prijateljico ki mi je tut takrat pomagala da svetovalne delavke in je tudi moja edina prijateljica ,ki pa je na vsak način prepričana da mam depresijo. Mal sem brskala po knjigah pa opisih različnih teh motenj in tega . Res je da je pri depresiji skoraj enak opis kot moje počutje....ampak to še nič ne pomeni?(upam)
Hvala za vso podporo,nasvete in pomoč
Stella
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 07 jan. 2026 11:22
Odgovor svetovalke:
Draga Stella,
hvala ti za več informacij. O tebi sem izvedela marsikaj, kar iz prvega sporočila sploh ni bilo razvidno. Na primer to, da imaš kar nekaj izkušenj s tem, da so se drugi (oz. se še) grdo spravljali nate. To ni nekaj malega, ampak je še kako pomembno, da nasloviš.
Dobra novica je, da se lahko naučiš, kako bolje poskrbeti za svoje potrebe in za svoje meje. Zelo me veseli, da imaš sedaj tako dobro prijateljico. Tista od prej to ni bila. Razumem, da ti je veliko pomenila, ampak človek, ki te zatira in celo fizično napade, ni in ne more biti prijatelj. Naslednji korak je torej, da sprejmeš odločitev, da takšnega odnosa ne boš nikoli več tolerirala. Ko enkrat začneš verjeti - in vaditi prepirčanje - da si zaslužiš bolje, bo to postalo avtomatično.
Žal se bo še vedno kdaj zgodilo, da te bo kdo grdo ozmerjal, kot omenjena soigralka, ampak če to ni konstantno, poskušaj vržti tovrstne zmerljivke čez ramo. Nikoli ne bomo vsem všeč in žal bodo vedno obstajali ljudje, ki se ne znajo spodobno in spoštljivo obnašati. To pomeni, da so spoštljivi do vseh - ne samo do ljudi, ki so jim všeč.
Drži, marsikaj, kar si opisala, spominja na depresijo, ampak diagnozo ti lahko da samo klinična psihologinja. Vseeno ti ni treba čakati nanjo, zato te še enkrat spodbujam, da vztrajaš pri ponujeni pomoči, ki ti je na voljo že sedaj, in da se opreš na prijateljico, ki ti tako lepo stoji ob strani. V resnici ne potrebujemo 5 najboljših prijateljic. In večino najbližnjih oseb izven družine boš šele spoznala. Ogromno odraslih ti lahko pove, da prijateljev iz OŠ že dolgo nimajo več. Še srednješolska prijateljstva so pogosto začasna, se pa zgodi, da že takrat spoznamo koga, s katerim ostanemo povezani za vse življenje.
Če sklenem: modro izbiraj, s kom se družiš. Tako kot če bi izbirala ljudi za nekoga, ki ga/jo imaš zelo rada. Sama si postavljaš pravila, kaj boš tolerirala in česa ne, kdo je dober človek in dober prijatelj - in kdo ne.
Objem,Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
St
Stella
Stella
Objavljeno: 07 jan. 2026 14:40
OMG,OMG IN ŠE ENKRAT OMG!!!
MAMI MI JE RAVNOKAR POVEDALA DA SEM DOBILA DATUM ZA PSIHOLOGA IN TO ...JUTR!!!!! Čakala sem samo en mesec. Vav. Res ne morem verjet.(verjetno ker mam na napotnico najboljnijno stopnjo)
Oprostite ker sem kar tako začela ampak ravno kar sem izvedela in mogoče pa še o staja upanje. No ja hvala za vse res in ja to glede prijateljic mi vsi isto povejo ampak nevem js se kar takoj navežem na nekoga ki je že malo prijazen(verjetno ker sem navajena biti izločena) in potem mi je čisto vseeno kako delajo z mano samo da so tam in se nekdo dejansko pogovarja z mano. Saj vem da to ni vedno v redu ampak izkoristim vsako sekundo ko se nekdo dejansko pogovarja z mano ne pa me žali ali se mi smeji za hrbtom(to m8 delajo že 3 leta)
Ful vam hvala
Stellaaaaaa
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 08 jan. 2026 12:27
Odgovor svetovalke:
Odlična novica!
Me zelo veseli, Stella. Samo pogumno naprej.
Topel pozdrav
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.