Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Trihotilomanija

Tema: Odnosi v družini, Samopodoba/Verjamem vase

  • Ka

    Kamniška Bistrica

    Kamniška Bistrica

    Objavljeno: 05 okt. 2025 22:46

    Zdravo!

    Torej jaz imam trihotilomanijo, pa to ni samodiagnoza. Bila sem že pri svojem splošnem zdravniku in pri šolski svetovalni delavki.

    Gre za to, da si jaz že četro ali pa peto leto nenadzorovano pulim obrvi. Lani je prišlo do situacije, ko sem ostala brez obrvi. Dobesedno. In zdaj se iz tega ne morem izvleči, vedno, ko začnejo rasti, se zgodi da imam napad in naslednje jutro se spet zbudim brez njih.

    Že neskončnokrat sem probala nehat, pripravila sem si nek plan s ciljem in nagradami pa samo ne pomaga. Nikoli mi ne uspe. Problem je tudi to, da naloge "pusti si rasti obrvi" ne morem razbiti na manjše cilje, vidim pa samo končni cilj (goste obrvi). Včasih sem mela tok lepe obrvi, goste in jih res pogrešam, na jok mi gre.

    Poleg tega imam še težave s starši, ki to vejo in se s tem preveč ukvarjajo. Ker me ne razumejo. Pač oni so prepričani da vejo kaj se dogaja ampak nimajo pojma. Nimajo pojma, da tudi meni ni všeč da nimam obrvi in da se jokam vsakič ko imam napad in da si vsak večer govorim, da sem nesposobna, ker mi ne uspe. In pol mi še mama govori da sm grda in da zgledam kot pošast (ja to je dobeseden citat) in me straši, da mi bojo obrvi enkrat nehale rast ... To me res straši, a je to dejansko možno, da nehajo rast?

    Zdej res ne vem več kaj naj nardim. 

    Prsti mi grejo kar avtomatično nad oči in nevem več, kako izkoreniniti to navado, ta tik.

    S svetovalno delavko sva naredili par testov, ugotovitev je, da je to najverjetneje posledica stresa (zarad šole in neskončnih obšolskih dejavnosti). In da se najpogosteje dogaja zvečer, ko sem utrujena in še ne grem spat ... probali sva tut najt neko nadomestilo, nek nadomestek, sam ni delovalo. Pol sm enga našla sama, pa je isto delalo sam en teden ...

    Rabim pomoč, kako naj se tega znebim? Zarad tega se nonstop kregamo doba, včasih sem bla ful samozavestna pa ambiciozna pa prepričana vase zdej je šlo pa vse papa. Pa še ful težko prenašam to, da ko spoznavam nove ljudi me namesto v oči gledajo nad oči in jim prov vidim vprašaje v očeh sam si me nihče ne upa vprašat zakaj nimam obrvi. In pol en folk misli da sm si jih pobrila ker je to kao kul al pa modni trend itd. in js rečem da sm mal eksperimentirala z videzom kr jim nočen razlagat vsega tega sranja.

    Ful ful ful mi pomeni vaš čas in to, da slišim še neko drugo mnenje o vsem skupaj in predvsem možne rešitve!!

    Hvala <3

     

  • po

    pomoc

    pomoc

    Objavljeno: 06 okt. 2025 23:07

    Lahko si kupiš kakšno antistress žogico, ki jo gneteš, ali neke vrste stress relief toy, ki jih lahko kupiš marsikje na spletu in tako tisti avtomatizem puljenja prekineš.

    Če to ne pomaga pa lahko tudi pristrižeš ali pobriješ obrvi, greš na permanentne obrvi in potem sčasoma avtomatsko pozabiš na to navado.

     

     

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 10 okt. 2025 10:57

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    iz pisma veje velika želja po spremembi, nemoč nad impulzi in stiska, ki sledi razočaranju, da nisi uspela. Na slednje se prilepi še izpostavljenost med vrstniki. Nenadzorovano puljenje kot ga opisuješ, zahteva dopolnjeno obravnavo tudi zunaj šolskih okvirov. Krasno je, da si se dejavno lotila težave in s svetovalno delavko sta jo raziskovali in iskali izhode.

    Prvi koraki so storjeni. Bila si pri zdravnici. Pomembno pa je, da na tvoje izzive pogledajo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tovrstnimi težavami (psihiatrinja, klin.psihologinja, psihoterapevt/ka). Nekatere čustvene težave prerastejo običajne okvire in imajo lahko tudi biološke, psihološke, okoljske vzroke ali prepletanje vseh. Tvoja stiska je postala izziv tudi za družinske odnose. Razumem, da bi želeli starši spodbuditi spremembo, ki jo itak želiš naprej prav ti sama. Zato so izbrane besede mame, kot si zapisala, dodatno obremenjujoče. Pomembno nam je, da bi odrasli, posebej starši opazili, da se trudimo in da nam še ne uspeva. V takšnih primerih je dobro, da tudi družini ali posameznemu odnosu (mama – hči iz opisanega) nudimo podporo in pomagamo k drugačni komunikaciji.

    Ni dvoma, naslednji korak je še enkrat obisk pri osebni zdravnici, ji poveš, da se težava ne izboljšuje in da potrebuješ dodatno strokovno pomoč (klinične psihologinje, psihiatrinje) v okviru zdravstvenega sistema. Verjetno tudi psihoterapijo - pomeni dolgoročnejšo redno podporo, ker se učiš še drugačnih poti iz stiske... Koliko let imaš? Kje bivaš? Opcij je kar nekaj, je pa res, da žal včasih niso takoj na voljo. Zato predlagam, da naslednji korak narediš čim prej.

    Bo šlo? Kaj za to potrebuješ?

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje