Transspolnost in disforija

Odgovor svetovalca:

Živijo,

hvala za tvoje vprašanje. Žal mi je, da ob raziskovanju sebe doživljaš stisko. Si predstavljam, da je težko umestiti svoje doživljanje v neke definicije, ki so sedaj bolj splošno sprejete ali razumljene. Vseeno pa želim ozavestiti, da ko pride do raziskovanja svoje identitete, stvari niso tako enoznačne. 

To, da se identificiraš kot trans, ne pomeni, da moraš doživljati spolno disforijo. Transspolnost in spolna disforija sta dve različni stvari.

Nekateri trans ljudje doživljajo močno nelagodje zaradi svojega telesa, načina, kako jih drugi spolno opredeljujejo, ali zaradi tega, da njihov spol ni v skladu s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Pri drugih pa tega nelagodja ni – lahko preprosto vedo, da njihov spol ni tisti, ki jim je bil pripisan, oziroma se bolj ustrezno prepoznajo v drugi spolni identiteti.

Obstajajo tudi trans ljudje, ki se v svojem telesu večinoma dobro počutijo in ne želijo medicinske tranzicije, kar pa ne pomeni, da je njihova identiteta "manj trans", ampak samo to, da jo doživljajo različno.

Zato ni treba, da pri sebi najdeš določeno količino disforije, da bi bila tvoja izkušnja »dovolj trans«. Tudi strokovno gledano trans identiteta sama po sebi ni diagnoza in ni pogojena s prisotnostjo spolne disforije.

Kar se tiče strahu pred zavrnitvijo v trans skupnosti: razumljivo je, da te to skrbi, vendar obstajajo trans osebe z zelo različnimi izkušnjami – tudi takšne, ki ne doživljajo disforije. Ni ene same pravilne oblike trans izkušnje in ni treba, da je tvoja izkušnja enaka izkušnji drugih, da bi imela v skupnosti svoje mesto.

Se ti zdi, da lahko ta del družbe malo raziščeš? Poznaš kakšna okolja, kjer bi lahko spoznal to raznolikost? V Mariboru deluje program Maribor skozi rožnata očala v sklopu Mladinskega centra Maribor. Smiselno se mi zdi, da si omogočiš spoznavanje oseb in tematik, ki govorijo o različnosti doživljanja trans izkušnje. Kako se ti to zdi? 

Če se ti je ob tem pojavilo še kakšno vprašanje ali misel, pa lahko seveda nadaljujeva s pogovorom :) 

Vabljen tudi, da se z vprašanji obrneš na mail svetovalnica@legebitra.si

 

Prijeten pozdrav,

 

Nik Kidrič, dipl. psihosoc. pom.

 

svetovalnica Legebitra

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

Strokovnjak iz organizacije Legebitra ti je že odgovoril na vprašanja glede transpolnosti. Jaz bi želela dodati še nekaj iz medicinskega vidika.

Napisal si, da se zdaj režeš skoraj vsak dan in se hecaš o samomoru pa tudi, da obstaja en mali del, ki se ne heca. To je precejšnja stiska. Je treba vzeti resno kombinacijo pogostega samopoškodovanja, misli o smrti in občutka, da se stvari slabšajo. Zato bi si želela, da tega ne nosiš sam. Verjetno obstaja vsaj ena odrasla oseba, ki ji zaupaš in ki te sprejema takšnega kot si – povej mu/ji. Mogoče so to starši, sorodnik, osebni zdravnik, pedopsihiater, profesor v šoli… Lahko jim dobesedno pokažeš sporočilo, če ti je težko povedati na glas. To ne pomeni, da te bodo ''spravili'' v bolnico ali dali zdravila. Lahko se samo pogovorite o možnostih, kaj bi lahko naredili, da ti bo lažje?

V primeru intenzivnejših samomorilnih misli in občutka, da jih ne moreš kontrolirati, pokliči 112 in ti bodo pomagali, da prideš do dežurnega psihiatra na pogovor.

In še nekaj glede tvojega glavnega vprašanja: mislim, da si trenutno nalagaš nalogo, da moraš nujno ugotoviti kaj si, kljub temu, da objektivno ne rabiš. Lahko si rečeš ''tega ni treba rešiti danes, imam celo življenje pred sabo.'' Mogoče je boljše, da se sprašuješ: ''Ob katerih načinih, kako me drugi vidijo in kako se predstavljam, se počutim bolj jaz in ob katerih manj?'' To lahko raziskuješ počasi. Svojo identiteto lahko raziskuješ tudi takrat, ko nisi več vsak dan na robu.

Lepo te pozdravljam,

Nejla Đikić, dr. medicine, specializantka psihiatrije