To definitivno ni več normalno!

Pozdravljeni!

Pišem vam z problemom, s katerim se sočam že od 11- leta. Všeč so mi starejši moški. Marsi kdo bi rekel da je to le proces zaljubljanja, ki je za najstniška leta normalen, ampak verjeti ali ne je to postalo v mojem življenju prav nadležno. Zaradi tega problema sem se v življenju tudi zapletla. Bom malo razložila. Jaz sem iz veselega konca Slovenije in imamo kar pogosto veselice, fešte, žure, koncerte... itd. V glavnem muzike in veselja ne zmanjka. No torej pogosto obiščem fešte. In tudi včeraj za novo leto smo praznovali. In seveda ni šlo brez moje zaljubljenosti ;) Na praznovanju sem spoznala enega moškega, na oko bi ocenila starega nekje 48-55 let. Tak visok postaven za svoja leta, rahlo sivih las???? , poskočen in zabaven. Malo smo ga spili tudi jaz priznam. Začelo pa se je ko me je povabil na ples pri rock 'n' roll-u. Tko sva se sukala kar nekaj pesmi. Za tem pa je igrala glasba Severine-Gardelin taka zelo počasna umirjena lepa pesmica. Plesala sva tako da me je stisnil k sebi in sva bila skoraj objeta in sva počasi, z obrati preletela vso plesiče, čutila sem le kako me je vodil v drhtečem ritmu po podu, ves čas sem ga gledala v tiste temne rjave oči ki so dajale občutek neke topline in modrosti. In si predstavljala da sva nekje v istih letih, ker me resnica boli :(....  in da uživava v trenutku ljubezni in čustev. Prav lepo je bilo. Cel večer sva plesala potem me je ukradel en drugi moški in začel zmano plesati, je prišel in rekel da je moja ;) in sva bila spet skupaj. Najlepše mi je pa bilo ko je prišla polnoč in smo peli silvesterski poljub in smo se vsi skupaj v krogu držali in peli in sem čutila njegovo roko na moji rami in nežen pogled in smehljaj ,ki mi ga je podelil. Malo smo še plesali nekje do 4-ih potem pa odšli. Ampak preden smo se odpravili me je prav on poklical na samo. Malo priznam da sem bila začudena. šla sem za njim. Prijel me je za roko in peljal na samo. Malo sem se ustrašila. Amapk mi je rekel da naj se prav ničesar ne bojim da mi nebo storil nič, le da bi mi rad nekaj zaupal. Povedala bom z njegovimi besedami:(Gledal me je v oči in rekel) Nives super punca si, če bi bil mlad in samski bi te ukradel staršem in te poročil. Preprosto padel sem v nek drug svet, kod da bi se zaljubil vate. Zavedam pa se ,da to ni prav. Premlada si, mnogo premlada. Naj na ta večer ostane spomin. (Izročil mi je ogrlico) in dodal še da, naj se pridno učim in grem v življenju svojim sanjam naproti.( Objela sva se in poslovila) tako sem odšla domov. Ko sem se zbudila, nisem vedela ali sem sanjala ali se je dejansko vse skupaj zgodilo. Najbolje pa se zavem ko primem ogrlico okoli vrata in začutim resnico. Zame je to bila najbolj zanimiva in lepa izkušnja mojega življenja. Po eni starni sem tako srečna, po drugi strani pa v sebi žalostna in prizadeta. Jokam ,dosti krat. Jokam ker nerazumem zakaj moram v življenju doživeti momente in spoznati osebe za katere bi po eni strani bilo bolje nikoli poznati. To je najlepši moment pogosto krat pa so čustva prisotna le iz moje strani. Zavedam pa se tudi da je na včerajšnji dogodek vplivalo tudi vino in vzdušje. Vem tudi da ni prav, da čutim to z starejšimi predstavniki moškega spola. Morala bi iskati največ 5 let starejše. Ampak ne gre. Nikoli nisem bila zaljubljena v fanta svojih let NIKOLI. Zdijo se mi otročji planičkarji in sploh ta družba gaserčkov pa pedrčkov kr neki Ubija me to. Taprav dec je romantična in modra duša. Moji starši pa to ne prenesejo in nesprejemajo. Sploh ne želita slišati ničesar o starejših moških. Zato nikoli nebom in nisem priznala vseh mojih momentov v življenju z njimi. če bo tako naprej bom preprosto ignorirala starše in poročila enega 15 let starejšega fanta ki me ima že dolgo časa rad, amapk med nama ni nič zaradi razlike v letih in ubistvu zato ker seveda nisem polnoletna. Pa se res nebom sekirala. Ahh.. nevem. Imate mogoče kakšen nasvet? Kaj naj storim?

Lep pozdrav, Nives