težka izkušnja, spomini in jok

Pozdravljeni.

Res potrebujem pomoč, ker sem šla skozi zelo težko situacijo, ki me je zaznamovala za vso življenje in se počutim grozno. Čeprav je mimo, se počutim psihično in fizično nemočno in se mi spomini vsakodnevno vračajo.

Prejšnje poletje sem doživela resen akuten zdravstveni zaplet, skratka vse se je začelo razvijati v urah in slabšati iz minute v minuto. Ta zaplet se je sprva zapletel v močan bolečinski šok z groznimi občutki npr. občutek, da več ne obstajam, prividi, zrla sem v prazno in nisem več mogla govoriti ali se premakniti, kasneje pa se je vse skupaj razvilo v neposredno nevarnost sepse zaradi vnetja in okužbe tkiva. Nikoli ne bom pozabila tistega občutka, kako me je zdravnik prijel za ramo v zdravstvenem domu in rekel, da bo potrebna urgentna operacija v roku par ur, ker bo zjutraj prepozno. Takrat se mi je podrl svet, saj sem vedela, da gre zares. Niti se več ne spomnim poti do urgence, ne vem, ali sem bila nezavestna. Spomnim se kako sem sedela z mamo pred opracijsko, kako sem držala njeno roko in ona mojo, gledala njene solzne oči in ji govorila, da ni tako hudo, čeprav sem vedela, da je. Poseg so morali izvesti v parih minutah brez splošne narkoze zaradi nujnosti, zato je še bilo psihično vse hujše zame. Tisti grozen občutek, ko sem ležala v hladni operacijski z glavami zdravnikov nad mano, kako sem čutila rezanje kljub lokalni anasteziji, ker ni popolnoma prijela,  ker je za splošno bilo preveč tvegano me je zelo psihično uničilo. Hvaležna sem vsem, ki so bili z mano v operacijski, saj so bili oni tisti angeli, ki so mi rešili življenje. Ampak vseeno, se mi zdi, da sem doživela travmo. Ker je šlo za življenjsko nevarnost, se počutim prazno in grozno, ogromnokrat se zvečer vležem v posteljo in začnem jokati, ker mi je prehudo pri srcu, čisto naključno dobim solzne oči npr. na avtobusu, pri pouku... in malo manjka, da se ne zjočem. Že sem šla k psihologinji v šoli, se mi zdi, da pogovor ni pomagal. Ker je res težko nositi tako izkušnjo s sabo in sem še tako mlada, pa sem morala to doživeti mi je res katastrofalno. Počutim se krivo, ker vem, da sem na moja starša in vse moje bližnje takrat povrzočila nepredstavljive skrbi in vem, da tudi oni trpijo, čeprav ne bi smeli. Te misli me spremljajo čisto vsakodnevno, včasih me že hodnik v šili spomni na hodnik na poti v operacijsko in bi se najraje sesedla in zjokala. Že čisto majhni sprožilci npr. razkužilo, injekcije me spomnijo na ta dogodek in si želim ubežati vstran pa ne morem.

Res si želim, da mi ne bi bilo tako težko, saj se skoraj zjočem na vsakem koraku in ne vem kaj naj. Res mi je zelo težko, ker sem spoznala kako tanka je nit med življenjem in koncem, hkrati pa me je naučilo, da sem izjemno močna. Vedno se sprašujem kaj, če bi bila ure razlike takrat, kaj, če bi se vse razvilo drugače... sploh ne vem zakaj sem to morala doživeti.

Hvala vam.

Draga pomarančka,

sicer nisem svetovalec, a se me je to, kar si napisala, zelo dotaknilo. Predstavljam si, da je spomin na žal strašen in nevaren dogodek hud in da ti trenutno ni lahko o tem razmišljati ali se o tem s kom pogovarjati.

Mislim, da je resnično dobro, da bi se o tem lahko res pogovarjala s psihologom, da bi imela možnost psihoterapije. Najbolje je, da ti ali tvoji starši prosite osebno zdravnico, da bi ti dala napotnico za kliničnega psihologa - psihoterapija je namreč lahko zelo učinkovita in verjamem, da bi ti zelo pomagala pri spoprijemanju s stisko, ki je naporna.

Kaj pa sicer, imaš občutek, da se o tem s starši lahko pogovarjaš? Imaš v mislih kakšno drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš, npr. starejši sorodnik, razrednik/čarka, kateri od učiteljev? Že to, da si na tem portalu napisala, kako se počutiš in se zaupala šolski psihologinji, je zelo pogumno in kaže na to, kako zelo močna si. Verjamem, da ti bo tudi svetovalec napisal uporabne nasvete, kako naprej.

Res lep pozdrav,

Tim