Težka izbira

Odgovor svetovalke:

Hej, 

hvala, da si to tako iskreno napisala. Že to, da si v stresu vseeno oddala prijavo in izbrala možnost, ki je bila dokončana, pove nekaj pomembnega: znaš zaključiti stvar, ko je rok tik pred vrati. To ni “slaba odločitev”, to je realistična odločitev v realnem času.

To, kar opisuješ, je zelo tipičen krog: pomembna odločitev → strah pred napako → pretirano premlevanje → telo gre v stanje alarma (slab spanec, manj apetita) → še manj jasnosti → še več dvoma.
To ni znak, da si “nesposobna za odločanje”, ampak da imaš trenutno alarm nastavljen previsoko.

1) Najprej: preveriva misel, ki te najbolj “pritisne” Zdi se, da je glavna misel nekaj takega: “Če se odločim narobe, bom to obžalovala in bo imelo velike posledice.” “Moram izbrati popolno, sicer nisem dovolj dobra.”

Kadar se nam zdi, da so naše misli 100% resnične se ujamemo v miselno past, ki je zelo pogosta. Imenuje se katastrofiziranje in branje misli (kot da že vnaprej veš, da boš neuspešna in veš, kaj si bodo mislili).

Dobra vprašanja s katerimi se vrneš v realnost ozirome preveriš, ali je misel realna ali kaže na previsoko nastavljene standarde so: 

Kateri so dokazi, da je ta odločitev res “usodna”? Kaj je najbolj realističen (ne najslabši) scenarij? Če ne bodo izbrali, ali to pomeni, da si ti slaba, ali samo, da se je komisija odločila drugače? Kaj bi rekla prijateljici, če bi bila v isti situaciji?

2) “Dobra” odločitev ni popolna odločitev. Dejstvo je, da veliko odločitev v življenju ni “prav oz. narobe”, ampak so boljše ali slabše glede na to, kar takrat veš. Ti nisi izbirala med dvema idealnima možnostma, ampak med dvema realnima možnostima: dokončano besedilo, ki ga lahko kasneje izboljšaš, in nedokončano besedilo brez jasnega zaključka.

To, da si izbrala prvo, je bila odločitev po principu: oddaj nekaj stabilnega, ne nekaj nedokončanega. To je pogosto najbolj pametna strategija pri rokih.

3) Mini-tehnika za neodločnost: “30-minutno okno”. Ko opaziš, da se začne premlevanje, narediš dogovor s sabo:

• Določiš čas za odločitev (npr. danes 18:00–18:30).
• Določiš kriterije (3 najpomembnejši: npr. korist, izvedljivost, interes).
• Določiš pravilo: ko izbereš, se ne vračaš v “analizo”, ampak greš v “izvedbo”.
• Če pride misel “kaj pa če…”, jo poimenuješ: “To je moj alarm, ne dejstvo.”

To ni “zatiranje misli”, to je preklop iz vrtiljaka v volan.

4) Ko telo trpi (spanec, obroki), je to znak, da se moramo ustaviti, ne cena za uspeh. Ker omenjaš nespečnost, izpuščanje obrokov, bi dala temu kar veliko pozornosti,  saj, ko telo strada in ne spi, možgani postanejo še bolj črno-beli in prestrašeni.

Za naslednjih 48 ur naj bo cilj minimalen in izvedljiv: 3 majhni obroki (tudi če so “mini”: jogurt, banana, toast, juha). Spanec: rutina za umirjanje 20–30 min (topel tuš, dihanje 4-4-4, brez telefona v postelji). Če pride premlevanje v postelji: zapiši na list “jutri ob ___ razmišljam o tem” in list fizično odloži.

5) “Kaj če obžalujem?” → uporabno vprašanje: namesto: “Kaj če se napačno odločim?” poskusi: “Kako si lahko pomagam, če se odločitev kasneje izkaže za manj idealno? Rresnica je, da ljudje ne uspevamo zato, ker vedno izberemo perfektno, ampak ker znamo popravljati napake oziroma smer.

6) Kar lahko narediš zdaj: napiši si: “Oddala sem najboljšo možno verzijo v danem času.” Ker čakanje ni aktivnost, si izberi 1 stvar, ki jo danes narediš za prihodnost (npr. začni osnutek drugega besedila, da bo naslednjič lažje).

7) Kaj lahko delaš v prihodnosti: Tvoja težava ni, da ne znaš odločati, ampak da poskušaš odločitev narediti 100% varno. Odločitve pa so vedno malo ‘negotove’, zato vadiva odločanje, ne popolnosti. Uporabi pravilo “dovolj dobro” (anti-perfekcionistično): popolno ni cilj, cilj je premakniti se naprej.

Poskusi in se vnaprej določi, kaj pomeni “dovolj dobro” (npr. 3 kriteriji), in ko je doseženo, je odločitev zaključena.

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.