Težave z spolnim užitkom

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena.

Možnih razlogov, zakaj ne doživimo orgazma, je veliko, ti pa so odvisni tako od posameznika kot tudi od posamezne situacije. Glede na tvojo starost in omenjene izkušnje predvidevam, da si trenutno še bolj na začetku odkrivanja spolnosti in z vsako izkušnjo boš vedela nekaj več o tem, kaj te vzburja, kaj te privlači in kaj ti paše; kadar masturbiraš in kadar seksaš. Ne samo kakšni dotiki so ti všeč, ampak tudi kakšen setting, kakšno vzdušje, kakšen prostor, kakšne so tvoje fantazije itd.

Ena od stvari, ki jih lahko počneta skupaj s fantom v smeri odkrivanja teh stvari je, da poskusita biti "intimna brez seksa". To pomeni, da bodita intimna čustveno (z odkritimi pogovori, ki vaju bodo zbližali) in fizično (z objemi, poljubi, masažami ...), brez namena ali pričakovanja seksa. Takšne aktivnosti lahko pomagajo pri razvoju spolne vzburjenosti hkrati pa lahko vzamejo pritisk iz razmišljanja o orgazmu. Bolj kot smo pod pritiskom doživljanja orgazma, težje bomo doživeli orgazem, saj se bomo namesto telesnim užitkom lahko posvetili samo našim mislim. Tak vpliv na orgazem imajo pravzaprav lahko tudi druge obremenjujoče misli, pa naj so povezane s spolnostjo (npr. fantu se ne zdim dovolj seksi) ali pa bolj splošne (npr. skrbi me jutrišnji test pri matemariki). Zato preden skočiš naslednjič v akcijo, premisli tudi o tem, ali si v pravem razpoloženju in kaj bi ti lahko pomagalo, da se boš lahko takrat čim bolj prepustila trenutku.

Druga stvar, ki se mi jo zdi pomembno izpostaviti je tudi nekaj o človeški anatomiji. Glavna erogena cona pri ženskah je klitoris oziroma ščegetavček. Nahaja se približno 2 centimetra nad nožnično odprtino, približno tam, kjer se začnejo oziroma stikajo notranje (male) sramne ustnice. Klitoris se lahko stimulira tako z dotiki rok kot tudi oralno, prav tako pa ga lahko stimuliraš z določenimi položaji pri vaginalni penetraciji. Veliko žensk namreč pride prej do orgazma s stimulacijo klitorisa kot s stimulacijo kakšnega drugega predela, zato ti predlagam, da malo pobrskaš po knjigah in po internetu o klitorisu in o njegovi stimulaciji, potem pa tisto, kar se ti zdi zanimivo tudi preučiš in preizkusiš v praksi.

Tretja stvar na katero bi te opozorila je tudi to, da je v primerjavi z moškim orgazmom za ženski orgazem pogosto potrebno več stimulacije, ki traja dalj časa. Zato si za spolne odnose in za samozadovoljevanje vzemi čas in naj se ti nikamor ne mudi. Naj ti bo cilj spoznavanje sebe in svojega telesa in ne orgazem, pri spolnih odnosih z drugimi pa tudi spoznavanje njih in njihovih teles. Bolj kot se boš poznala in bolj kot boš dopustila spolnemu partnerju, da te na tak način spozna (tudi s pogovori) in obratno ti njega, lažje se boš sprostila in prepustila, posledično pa lahko tudi več občutila, saj te ne bodo ovirale druge misli.

Menim, da boš z odprtim pristopom k spolnosti uspela najti način, da boš lahko bolj uživala, vseeno pa bi bil smiseln tudi obisk pri ginekologu, še posebej, če ga še nisi imela. Posvet in pregled ti bosta koristila že z vidika poznavanja varne spolnosti in tveganj, poleg tega pa boš na tak način lahko dobila tudi dodatno strokovno mnenje glede tvojih skrbi. Sicer pa vedi, da je orgazem precej kompleksna stvar in na koncu lahko le vsak zase ve in odkriva, kako ga doseči. Tvoja skrb, da je s tabo nekaj narobe je zato zelo verjetno odveč in verjamem, da boš z nekaj dodatnimi izkušnjami in informacijami na tem področju (sama ali s fantom) uspela odkriti svojo pot do orgazma.

Če imaš še kakšno vprašanje ali če ti na tvoje vprašanje nisem uspela podati zadovoljivega odgovora, mi piši ponovno in z veseljem ti bom odgovorila. Sicer pa srečno na poti odkrivanja spolnih užitkov!

Eva Štrukelj, mag. klinične in zdravstvene psihologije in mag. psihoseksologije

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljena.  

Magistrski študij v smeri klinične in zdravstvene psihologije je precej razširjen po Evropi in svetu (pogosto pa je omejen samo na klinično psihologijo). Jaz sem ga zaključila na Universidade do Algarve, na Portugalskem. Študij iz psihoseksologije sem dokončala na Sapiezi, Universita di Roma, v Italiji, kjer je bilo leto mojega vpisa tudi prvo leto tovrstnega programa (tj. clinical psychosexology). Pri drugem magisteriju sem iskala nekaj, kar bi bili osnovano na psiholoških vidikih spolnosti, saj je to tudi moje primarno področje dela, obstaja pa tudi nekaj magisterijev s področja seksologije tudi v okviru medicinskih ved (recimo na Universiteit Leiden v Belgiji).  

Za oba magisterija je bil pogoj 1) zaključena prva stopnja v smeri psihologije (mene so brez problemov sprejeli tudi z diplomo iz biopsihologije) in 2) osnovno znanje jezika, v katerem je potekal pouk (na Portugalskem je bila to portugalščina, za katero je zadostovala moja ocena iz Erasmus izmenjave na Portugalskem, v Italiji pa je bila to angleščina, ki smo jo dokazovali v sklopu širšega izpita s področja psihologije in angleškega jezika). Oba študija sta trajala dve leti, programa pa sta bila med seboj precej različna. Na podlagi tega bi te želela opozoriti, da v Sloveniji tovrstni študiji niso avtomatično priznani, zato ti svetujem, da se vnaprej pozanimaš, ali so programi kompatibilni z našimi, še posebej v primeru, če po študiju ne nameravaš ostati v tujini.  

Prepričana sem, da so se od zaključka mojega študija pojavili še številni novi programi s teh področij, zato ti predlagam, da dodatno raziščeš svoje možnosti preko spleta (recimo preko portala Study.eu, FindAMaster, Mastersportal itp.). Če pa te zanima še kaj speficično glede programov, ki sem jih obiskovala jaz, pa mi sporoči in z veseljem bom podelila še kakšno podrobnost in izkušnjo.  

Vso srečo pri izbiri ti želim!  

Eva Štrukelj, mag. klinične in zdravstvene psihologije in mag. psihoseksologije

 

Odgovor svetovalca:

Živijo, še enkrat.  

Me veseli, da si zastavila še nekaj vprašanj, saj je študij v tujini precej težko opisati na kratko. Jaz sem za oba študija v tujini plačevala šolnino, na Portugalskem je ta takrat znašala okoli 1500, v Italiji pa okoli 1000 na leto. Žal moraš za to poskrbeti sam, se pa recimo lahko prijaviš za štipendijo Ad futura (financirano s strani Slovenije), obstajajo pa pogosto tudi določene štipendije, na katere se lahko prijaviš znotraj države študija (je pa to povsem odvisno od posamezne države). V primeru manjših dohodkov se na primer v Italiji lahko izpolni tudi vloga za šolnino izračunano na podlagi dohodkov študenta - na ta način se tudi prijavljajo italijanski študenti. Sicer pa je na splošno tako, da se (razen v Nemčiji, kolikor vem) plačuje šolnina, ta pa je odvisna tako od države, v kateri študiraš, države, iz katere prihajaš, kot tudi od posamezne univerze in programa.  

Glede priznavanja programov pa tudi žal ni vse tako preprosto. V tujini je veliko programov, ki jih pri nas ni oziroma se po kurikulu od naših precej razlikujejo. Pri manj uveljavljenih programih (kot je recimo klinična psihoseksologija), težko določijo naziv, ki bi ti ga ob vrnitvi v Slovenijo lahko podelili. In tako je včasih za priznavanje določenega naziva pri nas treba opraviti dodatne izpite, usposabljanja ali ure prakse, čeprav bi s tem nazivom v državi šolanja lahko že delal. Kot srednješolki ti predlagam, da najprej razmisliš o možnostih študija tukaj in preiščeš programe in njihove kurikulume. Če ne drugega, boš tako programe v tujini lahko vsaj s čim primerjala. Vedi tudi, da je selitev v tujino velik korak in da je dobro biti na to ne samo finančno, ampak tudi psihično pripravljen. Zato s takšnimi odločitvami nikar ne hiti.  

Čeprav se iz teh vidikov zdi študiranje v tujini morda zapleteno in četudi v primerjavi s študijem v Sloveniji morda tudi je, pa naj te to ne odvrne od tvojih želja. Študij v tujini je lahko odlična izkušnja, ki ti omogoči, da poleg novih korakov v izobraževanju hkrati delaš pomembne nove korake tudi na preostalih življenjskih področjih kot je recimo spoznavanje sebe v novem okolju in življenja v drugi kulturi. Skratka, kot pri vsem, obstajajo plusi in minusi, zato je res pomembno, da se o svojih razmišljanjih kar čim bolj informiraš in da se pogovoriš s čim več ljudmi, ki so šli čez podobno izkušnjo ali pa z nekom, ki ti lahko glede študija osebno svetuje (npr. šolski svetovalci, starši, ...).  

Za nadaljna vprašanja ti ostajam na voljo, sicer pa ti želim čim lepši preostanek šolskega leta in čim vso srečo z vpisom na želeni študij.  

Eva Štrukelj, mag. klinične in zdravstvene psihologije in mag. psihoseksologije